Ljubljana, sobota, 17. avgust 2019, 16:41

Sestri Katarina in Helena Urh: Dobrota naj bo na prvem mestu

Helen in Katarina Urh
Foto © ARO

"Šah, uganke, oboje je kot življenje.Tudi življenje zastavlja vprašanja in uganke, na katere je treba najti pravi odgovor. Če se zavzamemo, nam tudi uspe."

"Si mislim", je pripovedovala Katarina Urh, "če mi je Bog dal veselo srce, je prav, da mu tako tudi odgovarjam, s tem prihajam tudi med ljudi. Pravijo, vsa srca odpreš, če se nekomu nasmehneš."

V oddaji "Naš gost" smo se pogovarjali s sestrama Heleno in Katarino Urh, ki kljub oviram delata in ustvarjata velike reči. Šah, vezenje, računalniška grafika, pisanje pesmi, ugank in še bi lahko naštevali, so njuna zanimanja, ki se jim posvečata z zvrhano mero predanosti in volje.

Helena: »Že od otroštva sva na invalidskem vozičku. Zboleli sva za mišično distrofijo. Sva najmlajši v družini šestih otrokKatarina: »Dve leti sem starejša od Helena, skozi vse življenje sva prijateljici, vedno sva si in si še vedno pri vsem pomagava, si deliva delo in sodelujeva. Še danes je tako in to je največ vredno med nama. Nikoli nisva tožili nad boleznijo. Skupaj sva in si pomagava, in lažje gre, zmoreva več. Hvaležni sva za invalidski voziček, ki nama omogoča veliko stvari. Bi pa rada opozorila, moti me, ko rečejo ljudje, da smo priklenjeni na voziček. Glejte, naj mi še tako pomaga, se niti z zlato verigo ne bi dala prikleniti nanj. Vesela sem, da mi služi, da ga lahko uporabljam. Zato opustimo ta žargon neposrečene rabe besedne zveze.« Helena: »Dostikrat še bolan človek ne razume drugega bolnega človeka, to je težko. Če ne doživiš istega, kar prestaja drug, ne moreš razumeti, pa če se še tako trudiš.« Katarina: »S sestro se slišiva, res je, kot ste rekli, treba je poslušati, od tu naprej lahko gradimo odnos. Samo ob sodelovanju in v pomoči drug drugemu gremo lahko naprej in se razvijamo. Glejte, koliko je danes prepirov v družinah, pa tako kratki so dnevi in hitro mine življenje. Strmiva vsak dan k temu, da nama je dobro, in to ni navada, za to se trudiva vsak dan znova.« Helena: »Tu je potrebna močna samo-vzgoja, da se »primemo v roke«. Vedno lahko kaj naredimo, če smo na eni strani za kaj prikrajšani, nam je pa nekaj drugega dano na drugi strani, iz vsakega drobca lahko nekaj naredimo.«

Šah

Helena: »Veselje sem imela igrati šah, v zdravilišču smo ga igrali po vse noči. Dan in noč lahko igram šah, v našem društvu smo nekoč dobili vabilo na šahovsko prvenstvo, sestra me je prijavila in šla sem. Ni bilo neuspešno, prejela sem bronasto medaljo, bolj kot priznanje, pa je dragoceno prijateljstvo in druženje med šahisti, dvajset let sem že vpeta v to. Šah je kot življenje.« Katarina: »S Heleno nočem igrati, ker vedno izgubim, ha, ha. Sem pa napisala že 15 pesmi za šahovska prvenstva. V šahu je pomemben načrt, taktika, poteze, kot v življenju. Treba je uporabljati svoje možgane, so velik dar.«

Uganke

Katarina: »Pred 15 leti so na lokalnem radiu zastavili uganko, zdelo se mi je, da poznam odgovor in res, rešila sem jo. Tako se je začelo, potem sem pomislila, kaj če bi jih zapisovala tudi sama. Sta pa to povsem nasprotni stvari, reševati ali pisati uganke. Počasi so se nabirale v predalu, največ sem jih napisala ponoči, ko zaradi bolečin ne morem spati. Prav Helena me je spodbudila k zbiranju in izdaji ugank v knjigi. Uganke pa zato, ker so prav tako podobne življenju. Tudi življenje zastavlja vprašanja in uganke, na katere je treba najti pravi odgovor. Če se zavzamemo in poglobimo, če hočemo razumeti, iščemo pomoč, da bi prišli do rešitve, nam to tudi uspe.« Helena: »Je treba vzeti vsake toliko v roke tudi kakšno takšno knjigo, kot so uganke, to zbistri um in daje jasnost mislim.«

Marija Pomagaj na Brezjah

»Do Brezij imava 40 minut, peljeva se po kolesarski stezi, so varna in velika pridobitev tudi za naju. Radi greva na Brezje, že pot je tako lepa, se nama zdi, da nobena cerkev ni tako lepo okrašena kot najina pot do Brezij. Čutiva širino stvarstva. Ljubezen do Marije so nama dali že doma, najin oče je vsako nedeljo hodil uro daleč peš na Brezje, to je bilo za naju bolj praznično, kot dejstvo, da je šel k maši. V dežju, vetru, snegu, nič ga ni ustavilo. Marija čaka, vabi, potrpežljivo pričakuje nas romarje. Narediva si izlet, s seboj imava tudi popotno malico, na poti nazaj pa se ustaviva tudi v Domu starejših občanov, greva na obisk, klepet in tudi tja neseva Marijin blagoslov.«

Helena ustvarja tudi čudovite vezenine, likovne predloge ji na računalnik izriše Katarina. Tu se znova kaže njuno sodelovanje in medsebojno dopolnjevanje, kar je bistvo odnosov. Katarina pa je izdala že drugo knjigo, poleg ugank je izšla še knjiga »jedric«, haiku poezijo. Vse, kar delata, pošiljata v svet z željo, da bi ljudje znali cveteti drug ob drugem, tako kot rože …

Na fotografiji Helena in Katarina Urh s sodelavcem Alenom Salihovičem na Brezjah, pri Mariji Pomagaj. Alen v roki drži eno od Katarininih knjig.  

Ne spreglejte: