" />
Ljubljana, petek, 14. december 2018, 16:19

O Miklavžu tudi v Mladoskopu. Rok Trkaj: Čas je denar, torej si podarimo čas

Dijakinje v Mladoskopu med snemanjem o Miklavžu
Foto © Robert Božič

"Bistveno je v bistvu, v tem, da smo skupaj. Praznujemo in slavimo življenje."

Dijakinje Škofijske klasične gimnazije Šentvid v Ljubljani, Ema, Eva, Zala in Karolina: »Večina otrok Miklavža pozna po nošenju daril, toda Miklavž je veliko več kot to."

"Je zelo dober mož, ki je otrokom prinašal skromne pozornosti, danes pa hodi okrog z angeli in parklji, teh se bojimo, pred njimi se marsikdo še vedno zapre v sobo. Če smo pridni, dobimo darila, če ne, pa šibo. Miklavž ima svoje posrednike, ki preverijo naše želje. V gimnaziji smo danes za zajtrk dobili sladke pozornosti, obiskal nas je Miklavž in po razredih nagovoril učence, naj ohranimo povezanost in sodelovanje, naj se trudimo za dobro vseh. V zadnjem času je problem naše hitenje, ne znamo se ustaviti, tega bi moralo biti več, to. Prav to, da se vidimo, daje praznikom pravo noto. Največ pomenijo skromne pozornosti, to niso izdelki iz trgovskih polic, ampak, da se spomnimo drug na drugega in da smo skupaj.«

Rok Trkaj
Rok Trkaj

Rok Trkaj: »Bistveno je v bistvu, v tem, da smo skupaj. Čas je denar radi rečemo, namesto denarja, si podarjajmo čas. Naj bo odnos, iskanje daril naj ne bo prevelik stres. Praznujemo in slavimo življenje.« Roka smo vprašali tudi po opravljenem poslanstvu ambasadorja ob Evropskem letu kulturne dediščine: »Projekt še teče, s prof. Saksido sva obiskala približno 50 šol po vsej državi, predstavila, da poezija ni mrtva, je živa, če se te skozi interpretacijo in besede dotakne. Veliko več časa, pozornosti in seveda denarja bo treba vložiti v kulturo, če želimo, da se bo ohranila in razvijala. Mačehovski odnos imamo do umetnosti, do kulture. Ne vlagamo v mlade, žal na državnem nivoju nimamo kulturnega načrta. Ni zavedanja, kako lahko zgodbe, ki jih dela umetnik, jih piše, ustvarja življenje, lahko na dolgi rok mnogo prinesejo. Žal se tega ne zavedamo dovolj. Resnično upam, da se bo tudi po Evropskem letu kulturne dediščine ohranilo zavedanje, da je jezik stični element, da smo, kar smo, zaradi jezika, kulture ljudi, ki so se tu rodili, živijo in ustvarjajo.«

Rok Terkaj se zaveda, da je prav boriti se za dobro, saj se potem lahko zgodijo čudeži in potem zmagaš. Zato ne mara jamranja, raje se bori in trudi, da spremeni svet na bolje. Do zadnjega diha. Do zmage.


Ne spreglejte: