Ljubljana, petek, 14. december 2018, 16:25

Zore: Redovniško življenje niso počitnice, ampak trdo garanje, ki prinaša izpolnitev

Manica Ferenc in nadškof Stanislav Zore
Foto © Tatjana Splichal

"Obrtniška vzgoja spremlja kandidata in skupaj z njim razvija svoje sposobnosti, policijska pa postavi pravila, zameji delovanje in izvaja strogi nadzor."

Založba Družina je izdala knjigo Moč poklicanosti: Posvečeno življenje danes, ki je predstavljena kot intervju med papežem Frančiškom in klaretincem Fernandom Pradom. Je nekakšen papežev odgovor na krizo in z njo povezanimi vprašanji posvečenega življenja, ki jo Cerkev doživlja danes.

Po besedah Manice Ferenc z Družine niso bili v dilemi, koga povabiti, da pove prvo besedo o tej knjigi. Tako jo je med prvimi prebral ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore, prav tako redovnik, frančiškan. Po njegovih besedah je papež na žuboreč in njegov značilen svež način povabil k premisleku starih oblik posvečenega življenja, stvarni oceni sedanjega stanja, predvsem pa k obnovitvi vizije Cerkve.

»Ta dva moža sta se pogovarjala avgustovskega popoldneva v Rimu in po štirih urah je bilo povedano vse, kar je zajetega v tej knjigi. In klarinetinec ugotavlja, da je on sam veliko bolj utrujen kot papež, ki je ves čas odgovarjal na vprašanja,« opisuje nadškof Zore. Zanimiva iztočnica se mu zdi nekakšen moto »življenje lahko razumemo le s pogledom nazaj, živeti pa ga moramo s pogledom naprej«. Strukturirana je v treh temeljnih poglavjih: preteklost živeti s hvaležnostjo, sedanjost živeti z gorečnostjo in prihodnost živeti z upanjem.

Ustanovitelj redova ni predmet v muzeju

V prvem delu se papež ustavi pri tem, kako posvečeno življenje išče svojo pot in na kakšen način naj v spremenjenih razmerah sveta in Cerkve živi svojo karizmo. »Močno poudari spominjanje na ustanovitelje, na katere ne smemo gledati kot predmet v muzeju, ampak kot življenje. Ker predmet lahko občuduješ, ne moreš pa vzpostaviti odnosa.« Različne redovne ustanove so se izzivov pokoncilskega časa lotile različno. »Nekatere preudarno in uspešno, druge so se izgubile, ker njihova karizma ni bila več jasna, tretje pa so se zaprle same vase in so se odpovedale prihodnosti.«

V tem času je posvečeno življenje iskalo mesto tudi znotraj Cerkve, kjer pa je bilo večkrat čutiti tudi napetosti. »Vzroki za to so bili večkrat v tem, da se je posvečeno življenje postavljajo bolj zunaj krajevne Cerkve, kot »mi smo nekaj posebnega«. Tudi pastirji so včasih na skupnosti gledali preveč utilitaristično, torej na kakšen način lahko koristi potrebam krajevne Cerkve. Tu papež pravi, da moramo biti bolj učinkovite priče občestva.«

Je danes težje živeti posvečeno življenje kot nekdaj?

»Težava je v tem, ker vsak izmed nas živi posvečeno življenje takrat, ko ga živi in nima izkušnje iz preteklosti,« povzema odgovor papeža Frančiška nadškof Zore. »V preteklosti je bilo vse določeno in zavarovano, omejeno, uokvirjeno. Ti si samo stopil v ta okvir in si bil dober redovnik, danes pa moraš sam iskati in igrati božjo voljo v skupnosti. To pomeni, da je danes potrebno skrb za večjo zrelost redovnikov in redovnic.«

Izzivi so veliki, moči borne

Krizo poklicev je čutiti v celotni Cerkvi, zato morajo tudi redovne skupnosti z veliko modrostjo razločevati, kako bodo danes živele svojo karizmo. »Papež pravi, da se bomo vprašali, s kakšnimi sredstvi bomo upravljali in spreminjali dediščino, ki je pomembna za naš čas. Kaj je zares del karizme ustanove. Potrebno se je podati v dialog s svetom in ostajati odprt. Zapiranje pomeni prepuščati se strahu, ki začne obvladovati človeka in ustanovo.«

Pri izbiranju kandidatov moramo biti dosledni

»Če bomo delovali po principu »ker nas je malo, bomo sprejeli vse«, bomo umrli,« opozarja Zore in spodbuja k izbiri ljudi, ki imajo dejansko v sebi poklicanost in ljudi, ki so človeško zreli v odnosih in veri. »Nato pa sledi dobra vzgoja, ki mora biti obrtniška, ne policijska. Obrtniška spremlja kandidata, odkriva kaj je v njem in skupaj z njim razvija svoje sposobnosti, policijska pa postavi pravila, zameji delovanje in izvaja strogi nadzor, kjer je samo še disciplina.«

Na vse to prihaja trajna formacija, ki sloni na štirih stebrih: molitev, skupno življenje, študij in apostolat. »Za to držo naj bi bilo značilno dvoje, samega sebe doživljati pred božjim obličjem in imeti oprt pogled v Gospoda, ki prihaja. Ker naša prihodnost ni prazen prostor ali prazen čas, ampak Gospod, ki prihaja. Papež še pravi, da nobenega pravega resničnega preroštva ne more biti brez spomina.«

Pa ženske redovnice v Cerkvi?

Papež pri tem vprašanju pravi, da smo vsi v cerkvi poklicani v služenje, nihče pa v hlapčevanje. »Tu je treba najti tisti pravi odnos. Včasih je večkrat lahko prihajalo do odnosov, ki so nekatere držali v hlapčevanju.« Paziti pa moramo tudi na klerikalizem, na izločenost. »Nevarno je mišljenje, da ker sem boljši in učen, da več prispevam k skupnosti. Tudi med laiki je mišljenje, da ker sem kristjan in hodim k maši, sem boljši. Dobra vzgoja ne more biti v tem, da mladega fanta zapreš v ustanovo, postaviš okvirje in bo sedaj dober redovnik. Papež stalno poudarja spremljanje kandidata. Ne da nekoga obtešeš, da bo tak kot bi želel biti, ampak da se razvija v vsem tistem dobrem in hkrati ponotranji karizmo in dediščino. Tako kar mimogrede odpadejo stvari, ki so na začetku lahko moteče. Tu ni nobenega nasilnega delovanja in omejevanja, ampak pot za nekom.«

Posvečeno življenje ni beg

Papež v knjigi po besedah Manice Ferenc ostaja realen in ne zasanjan, saj pravi, da tudi če so redovi prazni, še ne pomeni, da moraš vsakega sprejeti. Zore pojasnjuje, da danes ni malo kandidatov, ki potrkajo na vrata redovne ustanove, a vsak ni primeren. »V pogovoru z nekaterimi vidiš, da so njegove predstave in pričakovanja čisto drugačna, kakor jih zahteva redovno življenje. Zato je treba pošteno povedati, da je to zanj prezahtevno. Nekdo, ki je šibak, ne bo zdržal in ga bo zlomilo.« Nikoli pa ne smemo pasti pod paniko števila, da začne število narekovati sprejemanje. »Sam sem imel tri kriterije, da je imel ta človek rad Boga, rad ljudi in da še ni vsega vedel.«

Odločitev »za vedno« je težava sodobnega sveta

»Ta svet začasnosti je posledica tega, da vse skupaj gradimo na všečnosti in na tem, kar mi ugaja. Te stvari so prehodne in to kar mi paše, postaja vodilo tudi v odnosih. Takrat je odločitev »za vedno« težka in zahtevna, zato danes doživljamo tudi krizo porok in izstope iz duhovništva. Pomembno je, da pri pripravi na zakon ali duhovništvo, pomagamo do osebne zrelosti. Da ponotranjijo svojo odločitev in vedo, da ne gredo na počitnice, ampak v trdo garanje iz dneva v dan. Sad tega pa je zadovoljstvo, sreča, izpolnjenost življenja.«


Ne spreglejte: