Ljubljana, ponedeljek, 17. junij 2019, 13:08

Ob sklepu Cankarjevega leta

Jože Bartolj
Foto © Izidor Šček

V vrhniškem Cankarjevem domu je včeraj potekala osrednja državna slovesnost ob 100 letnici smrti Ivana Cankarja, ki jo je s slavnostnim nagovorom začel predsednik republike Borut Pahor. Ta je med drugim poudaril, je bil Cankar kljub kritičnosti in opisovanju nesrečnih ljudi in družbe optimist, kar je po njegovem mnenju tudi poziv sodobnemu človeku. No, če se z njegovimi besedami strinjam ali ne, dan pozneje, prav na obletnico samo, ugotavljam, da sem pomalem že naveličan prireditev in dogodkov povezanih z našim velikim pisateljem in dramatikom. Ja, vem to so kar težke besede za nekoga, ki se na radiu ukvarja s kulturo. Kljub temu prosim za razumevanje.

Lepo je, če se zedinimo v sodbah o Cankarju in si kot predsednik mislimo, da bi tudi danes glede morale, pohlepa in hinavščine vseh vrst, ne bil brez dela. A po drugi strani, če politiki to ves čas samo ponavljajo in nič ali pa premalo storijo, da bi bilo drugače, potem je to stampedo na mestu, vihar v kozarcu vode, ko že vemo, da se ne bo nič spremenilo in le čakamo, da mine.

Ivan Cankar je svoje o politiki, hlapcih, dolini šentflorjanski, narodu… že povedal. Kdor ga bere, to ve. A bojim se, da o njem veliko več govorimo, o njem beremo, poslušamo, ga interpretiramo, kot pa da bi ga brali. Zakaj? Mogoče zato, ker njegova literatura ni lahka. Kljub temu, da bodo ljudje v naključni anketi večinoma skoraj brez razmisleka, na vprašanje, kdo je najpomembnejši slovenski pisatelj, odgovorili z Ivan Cankar, pa ne boste našli skoraj nikogar, ki bi rekel, da mu je Cankar najljubši pisatelj. Med pomembnostjo in ljubostjo je torej pomembna razlika.

Dr. Igor Grdina avtor knjige Portret genija ugotavlja, da je imel Cankar med ljudmi velik vpliv. Da so imeli časopisi vseh usmeritev za nalogo, da so pisali o tem, kaj si Cankar misli, piše, uprizarja. To kaže na njegov pomen, ki ga je že za časa življenja imel kot umetnik, intelektualec v takratni družbi. Iz današnjega vidika je to dokaj nenavadno, saj se zdi, da so nam pomembni le gospodarski in politični problemi, kulturo, narodnost in religijo pa postavljamo na stran.

Avtorji, ki so letos izdali knjige o Ivanu Cankaru, skoraj brez razlike priznavajo, da jih vedno znova preseneča, da nikoli ne razočara in da ima vedno kaj novega povedati. Torej ni problem v Cankarju, problem je v nas. Veliki pisatelj, ki mu je bilo posvečeno to leto, je bil Slovenec. Vzet izmed nas, za nas. Poznal nas je do konca, zato njegove besede tako zadenejo. Nikomur ne prizanašajo. Kar ni čudno, saj so teme o katerih je pisal najgloblje bivanjske teme – o delovanju osebne vesti, o krivdi, kesanju, odpuščanju in odrešitvi, še posebej pa o smislu trpljenja, (samo)žrtvovanja, smrti in življenja po smrti. Cankarja je zato treba vzeti kot celoto in ne le delčke, ki so uporabni za dnevno politiko, nazorske poglede in socialni položaj.

Akademik Janko Kos o Cankarjevem pojmovanju socializma pravi, „da ga je razumel kot svet, v katerem bo zavladala pravičnost, torej kot izrazito etično in moralno komponento“, za razliko od povojne interpretacije, ki je Cankarja dobršnemu delu Slovencev ugrabila in pri njem poudarjala samo eno, to je socialno plat. Celostno je potrebno vzeti tudi njegov nacionalni in krščanski ustroj. Kar je za Ruse Dostojevski, je za Slovence Cankar. Tudi v narodnem in religioznem smislu. Zanimivo bi bilo prešteti, kolikokrat Cankar v svojih delih zapiše besedo domovina. Domovina, ki se je danes, kot da sramujemo … Njemu ne pomeni neke brezmejne, globalistične tvorbe, ampak skupek ljudi in ozemlja, ki jih druži ista beseda in kultura. Prav tako je z vero in osmislitvijo človeškega trpljenja, ki nam kljub nezamisljivemu napredku, dela preglavice še danes. »Velikega petka je bilo treba za véliko nedeljo, smrti Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje,« je zapisal Cankar

Kaj bo torej ostalo za njegovim letom? Nekaj novih knjig, nova Cankarjeva literarna nagrada za pripovedništvo, dramatiko, liriko in esejistiko, nova spoznanja? Se bo med nami kaj spremenilo?Pravimo, da se kakovost nekega avtorja meri v aktualnosti njegovega dela, ki kljubuje času. S Cankarjem je bilo tako že od njegove smrti naprej. Tudi iz ideoloških vidikov. Kljub temu, da je družbi in politiki nastavljal ogledalo in da tisto, kar je bilo v njem videti, ni bilo prijetno ne za ene ne za druge, pa ga verjetno ni pisatelja, ki bi ga tako razdeljena družba, kot je naša, sprejela za svojega in si ga lastila. Če je njegov rek „Mati, domovina, Bog“, ustrezal eni strani, je druga z velikim pompom ponavljala, da si bo „Narod pisal sodbo sam - ne frak mu je ne bo in ne talar!“.

Že zato je Cankar velik, ker je zrasel čez naše delitve. To pa v naši zgodovini ni velikokrat uspelo. In zato je prav, da se ga spominjamo, o njem govorimo in pišemo. Predvsem pa, da beremo njegova dela. Ob branju bo marsikateri predsodek, ki so v nas zasejale naknadne interpretacije, enostavno izhlapel.

Lepo je, če se zedinimo v sodbah o Cankarju in si kot predsednik mislimo, da bi tudi danes glede morale, pohlepa in hinavščine vseh vrst, ne bil brez dela. A po drugi strani, če politiki to ves čas samo ponavljajo in nič ali pa premalo storijo, da bi bilo drugače, potem je to stampedo na mestu, vihar v kozarcu vode, ko že vemo, da se ne bo nič spremenilo in le čakamo, da mine.

Ivan Cankar je svoje o politiki, hlapcih, dolini šentflorjanski, narodu… že povedal. Kdor ga bere, to ve. A bojim se, da o njem veliko več govorimo, o njem beremo, poslušamo, ga interpretiramo, kot pa da bi ga brali. Zakaj? Mogoče zato, ker njegova literatura ni lahka. Kljub temu, da bodo ljudje v naključni anketi večinoma skoraj brez razmisleka, na vprašanje, kdo je najpomembnejši slovenski pisatelj, odgovorili z Ivan Cankar, pa ne boste našli skoraj nikogar, ki bi rekel, da mu je Cankar najljubši pisatelj. Med pomembnostjo in ljubostjo je torej pomembna razlika.

Dr. Igor Grdina avtor knjige Portret genija ugotavlja, da je imel Cankar med ljudmi velik vpliv. Da so imeli časopisi vseh usmeritev za nalogo, da so pisali o tem, kaj si Cankar misli, piše, uprizarja. To kaže na njegov pomen, ki ga je že za časa življenja imel kot umetnik, intelektualec v takratni družbi. Iz današnjega vidika je to dokaj nenavadno, saj se zdi, da so nam pomembni le gospodarski in politični problemi, kulturo, narodnost in religijo pa postavljamo na stran.

Avtorji, ki so letos izdali knjige o Ivanu Cankaru, skoraj brez razlike priznavajo, da jih vedno znova preseneča, da nikoli ne razočara in da ima vedno kaj novega povedati. Torej ni problem v Cankarju, problem je v nas. Veliki pisatelj, ki mu je bilo posvečeno to leto, je bil Slovenec. Vzet izmed nas, za nas. Poznal nas je do konca, zato njegove besede tako zadenejo. Nikomur ne prizanašajo. Kar ni čudno, saj so teme o katerih je pisal najgloblje bivanjske teme – o delovanju osebne vesti, o krivdi, kesanju, odpuščanju in odrešitvi, še posebej pa o smislu trpljenja, (samo)žrtvovanja, smrti in življenja po smrti. Cankarja je zato treba vzeti kot celoto in ne le delčke, ki so uporabni za dnevno politiko, nazorske poglede in socialni položaj.

Akademik Janko Kos o Cankarjevem pojmovanju socializma pravi, „da ga je razumel kot svet, v katerem bo zavladala pravičnost, torej kot izrazito etično in moralno komponento“, za razliko od povojne interpretacije, ki je Cankarja dobršnemu delu Slovencev ugrabila in pri njem poudarjala samo eno, to je socialno plat. Celostno je potrebno vzeti tudi njegov nacionalni in krščanski ustroj. Kar je za Ruse Dostojevski, je za Slovence Cankar. Tudi v narodnem in religioznem smislu. Zanimivo bi bilo prešteti, kolikokrat Cankar v svojih delih zapiše besedo domovina. Domovina, ki se je danes, kot da sramujemo … Njemu ne pomeni neke brezmejne, globalistične tvorbe, ampak skupek ljudi in ozemlja, ki jih druži ista beseda in kultura. Prav tako je z vero in osmislitvijo človeškega trpljenja, ki nam kljub nezamisljivemu napredku, dela preglavice še danes. »Velikega petka je bilo treba za véliko nedeljo, smrti Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje,« je zapisal Cankar

Kaj bo torej ostalo za njegovim letom? Nekaj novih knjig, nova Cankarjeva literarna nagrada za pripovedništvo, dramatiko, liriko in esejistiko, nova spoznanja? Se bo med nami kaj spremenilo?Pravimo, da se kakovost nekega avtorja meri v aktualnosti njegovega dela, ki kljubuje času. S Cankarjem je bilo tako že od njegove smrti naprej. Tudi iz ideoloških vidikov. Kljub temu, da je družbi in politiki nastavljal ogledalo in da tisto, kar je bilo v njem videti, ni bilo prijetno ne za ene ne za druge, pa ga verjetno ni pisatelja, ki bi ga tako razdeljena družba, kot je naša, sprejela za svojega in si ga lastila. Če je njegov rek „Mati, domovina, Bog“, ustrezal eni strani, je druga z velikim pompom ponavljala, da si bo „Narod pisal sodbo sam - ne frak mu je ne bo in ne talar!“.

Že zato je Cankar velik, ker je zrasel čez naše delitve. To pa v naši zgodovini ni velikokrat uspelo. In zato je prav, da se ga spominjamo, o njem govorimo in pišemo. Predvsem pa, da beremo njegova dela. Ob branju bo marsikateri predsodek, ki so v nas zasejale naknadne interpretacije, enostavno izhlapel.

Ne spreglejte: