Ljubljana, petek, 14. december 2018, 16:31

Spopad resnic ali Nič ni novega pod soncem

0:00
0:00
Tadej Sadar
Foto © Rok Mihevc

"Navkljub vsem spoznanjem in vsemu napredku, ostaja človek v svojem jedru berač ljubezni, bitje, ki hrepeni po bližini drugega..."

Če je tako zapisal Pridigar pred več kot dvatisoč leti, kaj lahko napišemo ob rob našim štiriindvajsetim, bi se lahko vprašali. Slovenskemu medijskemu prostoru smo nedvomno dali neko novo dimenzijo, pa ne zgolj z verskega stališča, vsa leta se trudimo graditi odnos, in ne zgolj posredovati, vstopati v dialog, in ne zgolj komentirati in podučevati.

Pred dnevi sem naletel na naslov "Spopad resnic." Čisto vseeno je, na kaj se nanaša, ključni sta poanti. Kako se resnica sploh lahko spopade sama s seboj in zakaj bi se spopadala? Verjetno je odlomek iz Evangelijev, ki zares vzbudi pozornost ateistov, tisti, ko Pilat Jezusa vpraša: »Kaj je resnica?« Jezusov molk bi lahko razumeli tudi kot odziv na nepravilno zastavljeno vprašanje. Tako kot Pilat delajo napako vsi, ki vprašanje začenjajo z besedo kaj in ne z kdo. Ker ne zdržimo molka, si skušamo sami odgovoriti in šele čas nam pokaže, da smo se zmotili. In motimo se vedno, to nam dokazuje zgodovina. Vedno kakšno odkritje spoznanju doda kakšen milimeter in še včerajšnja resnica postane danes malo drugačna. In to je dimenzija, ki je lastna Radiu Ognjišče, drugim ne, ali pa vsaj bistveno manj. Mnogi nekritično in brez vsakega poglobljenega pomisleka ponavljajo, da je resnic vendar več. Že bežen premislek zadostuje za ugotovitev, da je to zgolj spreten manever za dvigovanje megle. Takšen je tudi v naslovu ob intervjuju z izjemnim Jordanom Petersonom v Mladini: »Je to filozof po vašem okusu?«. Spopad filozofij torej, kot malo prej, spopad resnic. Kdor dialog začne z delitvijo in izbiro označuje na moji in vaši, ločuje. Že Avguštin, izjemen filozof, je v petem stoletju zapisal, da je Ambroža vzljubil, ker je bil dober in prijazen z njim. Ne, ker ga je prepričal, ker je bil človeški. Jezus je Tomažu rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« In ta stavek vsebuje vse, kar je potrebno vedeti, če hočemo najti smisel življenja. Do spoznanja resnice vodi pot, pa to ni zgolj pot učenosti ali inteligenca ali neskončne meditacije, do resnice vodi pot življenja in spoznamo jo v dialogu z drugim. Smisel življenja, čarobna besedna zveza, ki v spletnem iskalniku ponudi kar milijardo strani s to vsebino. Toda tudi iskanje smisla je pot in tudi če slišiš še tako dobro definicijo, kot jo je ponudil že omenjeni Peterson: »Smisel življenja je pomagati iz kaosa narediti nekaj lepega,« če skrajno poenostavim. In to je za vse, ki jih omenjeni kanadski profesor navdihuje, skupna točka. To in ne krčevito in vse bolj nasilno iskanje svobode na vsakem koraku, nam bo vsem skupaj prineslo mir in notranjo izpolnitev. Svoboda, ki je seveda nujna za temelj vsake prave in dobre odločitve, ne raste na poljih »relativnosti«. Tam raste skrajni individualizem, lasten prav in vse večja odtujenost med nami. Ob splošnem pomanjkanju časa za sočloveka, pa tudi za kakovostno literaturo, ob kateri bi zoreli, se zapiramo za varne ograde z varovalno žico skepticizma in vedno priročnim obrambnim mehanizmom relativnosti. Pri tem ne zaznamo, da nas to vodi v brezciljno tavanje po puščavi, kjer si ni mogoče odpočiti in odžejati ob ničemer in skoraj ob nikomer več.

Dobro stoletje človeštvo tava po puščavi z imenom »vse je relativno« in zdaj, ko smo pod zastavo relativnosti sesuli v prah vse dogme, izročilo, celo naravne zakone, se vsak lahko bojuje za resnico, svojo, seveda, da ne bo pomote. In ker je to resnica, imamo do nje vso pravico. Če je samo moja, ni pomembno, saj je resnic vendar več.

Vse je relativno, toda »če bi bilo res, potem bi to absolutno držalo«, je domiselen zapis Jošta Š., kot se je podpisal na spletni strani.

Žiga Turk, ki je o Petersonu zapisal naslednje misli, pa povzel: »Nekoč so ljudi pred kaosom življenja reševale vere. Danes marsikdo bolj kot duhovnikom verjame znanstvenikom, bolj kot Svetemu pismu verjame knjigam za samopomoč. Njegova knjiga Dvanajst pravil je uspešnica, ker na drug način, izhajajoč iz drugačne epistemologije, daje podobne napotke kot krščanski nauk ali kot so nam jih dajali naši stari starši. Utrjuje stvari, ki jih na nek način že vemo, ker so nam bile položene v zibelko. V mislih Jordana Petersona so našli artikulirano in znanstveno utemeljeno oporo, da tisto, kar so verjeli, ni zastarelo, ni napačno, ni nazadnjaško. Je eden tistih iskrih mislecev, za katerimi se praši. Kljub temu da pravzaprav ne pove nič novega.«

Nič ni novega pod soncem, je rekel Pridigar in kako prav je imel. Navkljub vsem spoznanjem in vsemu napredku ostaja človek v svojem jedru berač ljubezni, bitje, ki hrepeni po bližini drugega, po priznanju, da je vreden, da življenja ne troši zaman, da imajo njegovi napori smisel, da je iskreno ljubljen in da je sposoben iskreno ljubiti.

»Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila,« tudi beremo v Janezovem Evangeliju. Poti do spoznanja je gotovo več, toda bolj kot je preprosta, večja je gotovost, da bomo cilj našli, in ko rečem preprosta, imam v mislih stavek velikega filozofa Arthurja Schopenhauerja: »Zdrava kmečka pamet lahko nadomesti skoraj vsako stopnjo izobrazbe, vendar nobena stopnja izobrazbe ne more nadomestiti zdrave kmečke pameti.«


Ne spreglejte: