Ljubljana, petek, 14. december 2018, 16:18

Utopija ali upanje?

0:00
0:00
s. Emanuela Žerdin
Foto © Robert Božič

"Kristjani smo ljudje upanja, ali pa sploh nismo kristjani! Tudi sredi politične praznine, tudi sredi strahu od življenja, tudi ob nepokopanih žrtvah, tudi ob ljudeh digitalnega 21.stoletja, smo nosilci upanja, ne našega, ampak Kristusovega!"

V zadnjih dneh cerkvenega leta beremo pri mašnih berilih knjigo Razodetja. Pravijo, da je to najbolj razlagana biblijska knjiga, saj jo razlagajo teologi, znanstveniki, verniki različnih krščanskih Cerkva, neverniki, astrologi, vedeževalci… Navadni verniki pa včasih pravzaprav ne vemo, kaj bi s tole knjigo!

Ko bereš Sveto pismo in prideš do knjige Razodetja, se srečaš s temeljnim vprašanjem svoje vere: ali je vera zate utopija ali je vera zate upanje, da bo Bog izpolnil vse, kar nam je obljubil? Tudi in predvsem – večno življenje!

Letos me je knjiga nagovorila že ob prvem branju. Mogoče zato, ker so se me dotaknili dogodki zadnjih dni; ljudje, ki sem jih srečala in vzdušje, ki preveva vernike katoličane v naši domovini. Vse je pogosto prekrito z neko meglo malodušja in nemoči, ali pa ravnodušnosti do vsega, kar prinaša naša vera.

V takšni sivini se rada spomnim besed ljubljanskega muftija dr. Grabusa, ob obisku hiše Ljubhospica: »Človek pričakuje, da bo v tej hiši trpljenja, bolečine in slovesa našel tudi takšne sodelavce. Mi pa smo bili prijetno presenečeni, ko smo namesto obrazov žalosti, zagledali vaše obraze upanja«. Obrazi upanja sredi umiranja, smrti, bolečine in žalosti! Kakšnega upanja? Upanja, da lahko nekaj naredimo tudi v najbolj nemogočih situacijah; da vera, v kateri živimo, zares daje tisto, kar obljublja.

Kot redovnico in vernico me prizadene obnašanje naše države do duhovnika frančiškana, ki brani in si prizadeva za življenje nerojenih otrok. A pred nekaj dnevi sem mimogrede v neki bencinski trgovini videla veliki naslov »Slovenci izumiramo«. Takoj sem vedela, da to ni verski časopis, saj bi drugače že obsodili nekoga za širjenje strahu in panike! Ne morem razumeti strah ljudi, ki ne marajo življenja! In to človeškega življenja! Upanje, ki se rojeva v meni ob vsem tem je, da so številni možje in žene, ki si prizadevajo za ohranitev nerojenih otrok daleč proč od medijskega pompa in da je njihova plača in sreča novorojeni otrok, ki ga objame njegova mati.

Na političnem področju se prav tako zdi, da edino v naši domovini ne najdemo poti v pravo demokracijo in da kar naprej vlečemo s seboj neodrešene grehe preteklosti. Ko je za praznik Vseh svetih naša televizija predvajala film »Rudar«, sem bila globoko ranjena… Kako to, da med nami slovenskimi sinovi in hčerami, ni bilo junaka, ki bi se upal soočiti s preteklostjo vseh hudih jam, kjer ležijo nepokopani ubiti že 70 let, ampak je moral za takšno odkritje priti iz Bosne rudar, ki so mu v tej zadnji vojni na Balkanu pobili sorodnike, da nam je povedal in pokazal, da ne bomo imeli miru, dokler pokojnih ne pokopljemo in jim vrnemo človeško dostojanstvo, ime in spomin! Kako moremo zmeraj znova prikazovati odkritja različnih masovnih pobojev, pred svojimi pa še zmeraj zatiskamo oči? A naši prihodnji rodovi bodo znova odkrivali kosti ubitih na različnih jamah in poteh naše domovine… Rada bi se opravičila v imenu svojega naroda vsem, ki so leta in leta zaman iskali svojce, vsem, ki so žalovali v tihoti svojega srca in jokali za zaprtimi vrati in okni: vsem, ki so bili zaznamovani kot izdajalci, a da niso vedeli kaj in koga so izdali… Vidimo pri naših sosedih, da je najtežje, ko nimaš kaj pokopati in ko nimaš mesta, kjer bi jokal za svojimi dragimi umrlimi…Upanje mi daje mlada režiserka, ki je povedala zgodbo tako dobro in prepričljivo, da se je dotaknila src. Vsaj, tistih, ki so ta film pogledali.

V politiki mi dajejo upanje ljudje, ki se ne sramujejo svoje vere, ki so ponosni, da so katoličani, ki se ne spuščajo v lavine obtožb in prerekanj, ampak ostanejo zavedni in dostojanstveni, tudi, ko jih vsi ponižujejo. In moram reči, da sem presenečena, da jih je kar veliko! Seveda, redko so v medijih!

Moja Cerkev, katoliška Cerkev ni svetnica, je Cerkev grešnikov, ki se prav ta leta bori proti zlu pedofilije. A obenem je to tudi Cerkev svetnikov, ki še danes živijo med nami in nas povezujejo z nebesi. Pred dvema dnevoma smo pokopali mlajšega duhovnika, za katerega lahko mirno rečem, da je gorel in izgorel za Boga in nas, vernike. Vidimo, kako so prav duhovniki najbolj kontrolirani, ali zares živijo, kar učijo. Pa je, hvala Bogu, med nami veliko svetih duhovnikov, ki so nosilci Božjega upanja ne samo za kristjane, ampak za svet!

O mladih se lahko veliko napiše, a med vsemi podobami, ki jih imamo ali si ustvarjamo o njih, srečate mladostnike, ki vas presenetijo s čistostjo svojega srca in misli. Najdete v svoji družini in med svojimi otroci takšne svetle utrinke, da vas kar zaslepi luč njihove vere, upanja in ljubezni! Mene zmeraj znova gane, da tudi otroci 21.stoletja želijo iste stvari kot smo jih želeli mi, otroci 20. stoletja – da se doma imajo radi, da se oče in mama ne ločita, da se med seboj razumejo. Pri verouku so mi odkrili, da jim je najtežje, če morajo izbirati med mamo in očetom…

Še en znak upanja me vzradosti. To je neutrudno iskanje duhovnosti starejših ljudi, pa tudi mladih, zaposlenih, ki so v stiski s časom, a vendar čutijo nepotešeno potrebo, da se ustavijo, da z nekom nekaj zmolijo, da si, kot so mi sami rekli »osvežijo« dušo, da lahko živijo. Iskanje duhovnosti v krščanski veri ni samo igra ali modna muha, to je naporna in težka pot, pa vendar vidim mnogo ljudi, ki se odločijo in začnejo hoditi po njej. Sredi tehničnih novotarij, digitalnega sveta, telefonskih stikov in računalniških iznajdb, človeško srce ostane vseeno nepotešeno in hrepeni po izpolnitvi pri Njem, ki ga je ustvaril, pri Bogu.

Knjiga Razodetja nam govori o Božjem kraljestvu, o nebeškem Jeruzalemu, o idealnem svetu, kjer bo izpolnjeno vse naše hrepenenje, vse naše želje. Ko se skozi sivo meglo vsakdanjega življenja, oziramo v prihodnost, nam kristjanom kot svetilka sveti prav Božja beseda, beseda Gospoda Jezusa Kristusa. On pa je rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Njegovo kraljestvo ni borba za oblast, čast in moč, ampak je borba za dobro duš, za srečo ljudi. Tukaj je doma naše upanje, tu je vrelec naše vere!

Nedavno umrli pisatelj Alojz Rebula, je napisal čudoviti roman Divji golob, ki me je v gimnazijskem času, ko sem se odločala za duhovni poklic, najbolj nagovoril. Fant iz partizansko – komunistične družine se odloči za duhovništvo! Koliko takšnih »divjih golobov« je tudi danes med nami!

Kristjani smo ljudje upanja, ali pa sploh nismo kristjani! Tudi sredi politične praznine, tudi sredi strahu od življenja, tudi ob nepokopanih žrtvah, tudi ob ljudeh digitalnega 21.stoletja, smo nosilci upanja, ne našega, ampak Kristusovega. Preživeli bomo samo kot ljudje upanja ali pa nas več ne bo!


Ne spreglejte: