Ljubljana, sreda, 19. december 2018, 14:52

Vse teče

0:00
0:00
Mateja Subotičanec
Foto © Izidor Šček

Vse teče. Tako je pred davnimi časi rekel Heraklit in tako je svojo novelo naslovil Vasilij Grossman. Ne vem, koliko ga pozna širša javnost, saj na zemljevidu osrednjih medijev ni zanimanja za tako imenovano taboriščno literaturo. Izšla je pri inštitutu Nove revije.

Grossman je sicer tudi avtor knjige Življenje in usoda, ki je izšla že pred leti in jo primerjajo s Tolstojevim romanom Vojna in mir. A pojdimo nazaj k noveli Vse teče.

Izšla je posthumno in je zgodba o človekovi svobodi. Za čas v katerem jo je Grossman napisal, veljajo besede Ane Ahmatove, da si bosta zdaj pogledali v oči dve Rusiji – tista, ki je zaprta, in tista, ki je zapirala.

Novela je zgodba o Ivanu Grigorjeviču, ki je prebil trideset let v gulagu, ker je kot študent na univerzi nastopil proti diktaturi in izjavil, »da je svoboda dobrina, enaka življenju, in da omejevanje svobode pohablja ljudi podobno kot udarci sekire, ki sekajo prste ali ušesa, uničenje svobode pa je enako umoru«.

Zgodba torej teče v času stalinskega terorja, ki ga je omogočala totalitarna ideologija in ga uresničevala vsemogočna policijska država. Ob zaznavanju vzdušja, ki ga popisuje avtor, sem se večkrat vprašala, kako je mogoče, da se je vse to res dogajalo. Kako je mogoče, da se na zemlji godi tak pekel?

Ker pekel ni samo to, da si gol in bos, v mrazu in bolečini, pekel je tudi sistem, ki spodbuja in nagrajuje najbolj nizkotne instinkte, neiskrenost, laž, hinavščino in strahopetnost. Na zemljevidu osrednjih medijev torej zanimanja za tovrstno literaturo ni, čeprav se je sistem godil blizu nas in se totalitarni režim dotika tudi naše domovine. Nemalo me je presenetilo, ko sem se srečala s fenomenom Jordana B. Petersona, da je njega, v Kanadi, še kot otroka, zelo zanimalo vse, kar je povezano s totalitarnim režimom. V nedeljo je bil v Ljubljani. In, kako presenetljivo, nacionalni mediji dogodka, na katerem se je zbalo skoraj dva tisoč ljudi, niso zaznali. STA denimo piše:

Kanadski psiholog v knjigi s podnaslovom Protistrup za kaos v ospredje postavi posameznika in mu v duhu priročnikov za samopomoč svetuje, kako naj bolje deluje v svetu. To se sliši kot samo še en priročnik za kvazi samopomoč, ampak je Peterson veliko več od tega.

Duh je šel iz stekleničke, vse teče, spet vse teče, nobena pesem ni tako lepa, da se enkrat ne bi končala. Na vprašanje iz občinstva, kako si razlaga nostaligijo po totalitarnih časih, je umirjeni Peterson povedal, da bi se ljudje morali zavedati, da konec tiranije ne pomeni še nujno boljšega življenja – včasih se ljudem zdi celo obratno, saj jim je tiranija dajala neki red, ki ga, ko so svobodni, nimajo več. Spomnil je Izraelce, kako so šli iz egiptovske sužnosti.

Ko je ljudstvo videlo, da Mojzes odlaša priti z gore, se je zbralo pri Aronu in mu reklo: »Vstani, naredi nam bogove, ki bodo hodili pred nami! Kajti ta Mojzes, mož, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele – ne vemo, kaj se mu je zgodilo.« Aron jim je rekel: »Izderite zlate uhane iz ušes svojih žena, sinov in hčera in mi jih prinesite!« In vse ljudstvo si je izdrlo zlate uhane iz ušes in jih prineslo Aronu. Vzel jih je iz njihovih rok, vse to oblikoval s kalupom in naredil ulito tele. Tedaj so ljudje rekli: »To so tvoji bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz egiptovske dežele!« Ko je Aron to videl, je pred teletom postavil oltar; nato je razglasil: »Jutri bo praznik za GOSPODA!« Drugo jutro so ljudje zgodaj vstali, darovali žgalne daritve in prinašali mirovne daritve; potem so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali. Tedaj je GOSPOD rekel Mojzesu: »Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, se je pokvarilo. Hitro so krenili s pota, ki sem jim ga zapovedal; naredili so si ulito tele, se mu priklanjali, mu darovali in rekli: ›To so tvoji bogovi,

Izrael, ki so te izpeljali iz egiptovske dežele!‹« In GOSPOD je rekel Mojzesu: »Videl sem to ljudstvo: to je trdovratno ljudstvo.« (2 Mz 32 1-9)

Kaj in kdo so naši bogovi? Kje je naša skrinja zaveze? Kje je naše najsvetejše?

Jordan B. Peterson opogumlja, da je odgovore na to mogoče najti, saj je vsak posameznik vreden veliko več kot misli.

Še zlasti, če upošteva 12 Pravil za življenje, ki je njegova druga knjiga.

Prvo je napisal leta 1999.: Maps of Meaning: The Architecture of Belief (Zemljevidi pomena: arhitektura prepričanja). Ukvarjal se je s tezo, da so bili veliki miti in religiozne zgodbe, po svojem namenu predvsem moralne in ne toliko opisne. Zato se ti miti ne ukvarjajo s tem, kakšen je svet, ampak bolj s tem, kako bi ljudje morali ravnati.

Ali lahko Zemljevide pomena pričakujemo tudi v slovenščini?
In ali bo to tudi na zemljevidu nacionanih medijev?
To je odvisno od mene, tebe, vas.
Naj teče. Vse teče. Vse teče!


Ne spreglejte: