Ljubljana, petek, 14. december 2018, 16:48

Šola za župane in svetnike

0:00
0:00
dr. Ivan Štuhec
Foto © osebni arhiv

"Občine bi morale biti enakovredno financirane in dodatno bi moral obstajati izravnalni mehanizem, ki bi solidarnostno pomagal revnejšim. Predvsem pa bi država morala skrbeti za obrobje ali državno mejo."

Te dni smo že ali pa še bomo oddali glas za bodoče župane in občinske svetnike. Volilni sistem, ki ga imamo ni problematičen samo na državni ravni ampak tudi na lokalni, morda še bolj. Iz volitev v volitve ugotavljamo, da je udeležba slaba. To je najprej odvisno od stopnje demokratične kulture, ki je v Sloveniji slaba, ker se temu sploh ne posveča, ne šola ne mediji. Drug problem pa je sistemske narave. Sistemi so lahko takšni, da državljana vzpodbujajo k soudeležbi ali pa ga odvračajo. Ker smo dediči totalitarnega sistema, ki je soudeležbo definiral skozi ideološka očala, bi morali na področju demokratične kulture načrtno spremeniti staro socialistično in komunistično fikcijo samoupravljanja, ki je dejansko bila predvsem samozapravljanje.

Živi primer samozapravljanja je ljubljanska banka, ki je bila in ostala do danes udbovska banka. Javnomnenjsko pa so jo uspeli prodajati za slovensko srebrnino. Bila je vreča brez dna, v kateri se je napajala stara in mlada partijska oligarhija, ubogi proletariat pa je preko nje dobival plače in tudi kaj naštedil, dokler jim banka ni vse požrla. Ne samo požrla, v njo smo vsi državljani, tudi tisti, ki pri njej nikoli nismo imeli odprtega računa, preko državnega proračuna v milijardah vsipavali svoj denar. Zdaj jo prodajajo za nekaj sto milijonov pa nihče ne govori, kakšno proračunsko luknjo je povzročila ena mala banka v eni mali Sloveniji. Levičarji se ne vsajajo za to, ker se banka poceni prodaja ampak za to, ker se jim do neke mere zapira najpomembnejša pipca iz katere so se napajali in preko katere so tudi finančno vodili globoko državo. Ali pa doma kričijo za to, da preusmerijo pozornost od domnevno tujih kupcev, ki bodo banko kupili za dosedanje lastnike, skrite pod tujimi družbami. Zavlačevanje prodaje je bilo pridobivanje časa za pripravo ustreznih scenarijev v ozadju. Tudi kadrovske poteze kažejo na to, da Udba veselo šari po največji slovenski banki.

A vrnimo se najprej k vprašanju demokratične kulture. Kaj bi morala demokratična kultura upoštevati. Najprej, da smo vsi državljani v izhodišču popolnoma enakopravni in enako vredni. Ali kakor pravi 3. člen Ustave: »Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov«. Za koga to ni? Za tiste, ki morajo na delo v tujino, ker ga doma ni ali pa je bistveno slabše ovrednoteno. Za tiste, ki bi radi delali in za svoje delo dobili pošteno plačilo pa ga ne dobijo, ker je v sistemu preveč korupcije in kraje. Zakaj nam odhajajo zdravniki in medicinske sestre? Zato, ker je v zdravstvu preveč kraje in korupcije in ker se ta ne more odpraviti, dokler se ne bo zgodila nujna delna privatizacija, ki bo pokazala, kaj se da in kaj ne z denarjem, ki je na razpolago. Slovenija tudi ni več država za tiste, ki so si zanjo najbolj prizadevali, ker smo priče načrtnemu in vztrajnemu spreminjanju zgodovine. In tej liniji drži štango ljubljanski župan, ki si pripenja broško o najlepšem mestu na svetu, požvižga pa se na celo Slovenijo in njeno državo. Lokalna samouprava mu omogoča to, kar mu parlamentarna država ni omogočala, za to pa je hitro opravil s pozicijo predsednika vlade, ker pač na tistem mestu ne bi mogel biti veliki šerif. Predstavljajte si, če bi imel kateri od osamosvojitvenih politikov toliko masla na glavi kot ga ima Jankovič, kaj bi mediji in pravosodje z njim delalo. Ne samo, da bi bil v zaporu, bil bi politično pogubljen za vse večne čase. Jankovič pa se veselo vsem v brk smeji, ker mu nihče nič ne more, saj ga šef globoke države absolutno podpira.

Verski predstavniki, ki so ga tokrat tako deklarativno podprli so s tem veliko povedali o sebi in o tem, da jim je oportunizem več vreden kakor poštenost in pravičnost. In če bo Jankovič dobil še en mandat smo lahko preroki ala kofetarice kakšen bo njegov odnos do Cerkva in verskih skupnosti. Evangeličanom, pravoslavnim in muslimanom bo pomagal zgraditi in poštrihati vse kar bodo hoteli, katoličane bo ignoriral ali zafrkaval, oziroma s kakšno podzemno garažo spodkopaval. In če bo naš Dori v Berlinu našel pravega sogovornika med tamkajšnjimi politiki, bomo doživeli veliko ljubljenje na ljubljanskem magistratu in v berlinskem Rathausu. V imenu prijaznosti in človečnosti se pokrije vse barabije.

Slovenija za to tudi ni več država tistih državljank in državljanov, ki smo katoličani. Katoličani vedno ne mislimo politično korektno in tudi tako ne delamo. O judih govorimo kritično, če povemo, da so Jezusa pribili na križ njegovi. O homoseksualnih partnerjih govorimo neprimerno, če rečemo, da pač dva plusa nista mož in žena. O emancipaciji nimamo pojma, ker še vedno ženske tiščimo med plenice in štedilnike. Da o splavu ne govorimo. Če rečeš kakšno proti in zagovarjaš pravico nerojenega do življenja, boš ovaden procesiran in morda celo obsojen. In končno, če se najde spolni prestopnik med duhovščino mora računati s tem, da bo od vseh te vrste škricov, on edina medijska zvezda, ki ga bodo pokazali ob vsaki priliki, tudi tisti, s katero nima nič skupnega. Ja in še na migrante ne smemo pozabiti, če jih razdelimo v begunce, migrante in infiltrirane teroriste islamiste, govorimo politično nekorektno, zato smo homofobi in klerofašisti ali tem podobni stvori.

K demokratični kulturi spada, da se uči poštena in korektna zgodovina, da se v največji možni meri omogoči ljudem, da delajo doma, da se do vseh verskih skupnosti in Cerkva ravna v skladu z zakonodajo, ki je do vseh enaka in pravična. Da se tatovom in prevarantom enako sodi in z enakimi vatli meri v javnosti, še posebej v medijih. Da se spoštuje kulturni delež religije okolja, ki je skozi tisočletja zaznamovala identiteto tega geografskega področja, ki ga danes pokriva slovenska država. Bili bi veliki utopisti, če bi mislili, da vse to igra kakršnokoli vlogo pri katerih koli volitvah. Morda igra v manjših lokalnih sredinah, kjer pogosto od slovenske kulture ni nič drugega več, kot domača cerkev in znamenja po poljih.

Drugi temeljni problem lokalne samouprave smo rekli pa je sistemske narave. Volilni sistem na lokalni ravni ima vsaj to prednost, da lahko oddamo preferenčni glas. A s tem še nismo rešili glavnih težav, ki se kažejo v množici kandidatov za župane ali pa v njihovi nepremagljivosti, ker so si ustvarili svoj fevd, na katerem lahko sedijo do smrti. Županom bi bilo nujno njihov mandat omejiti. V nasprotnem si lahko zgradijo tako trdno, da betonsko mrežo, da jih nihče ne more odvoliti. Kdor je dolgo na oblasti ima na eni strani kaj pokazati, a na drugi strani je tudi vpleten v mreže, ki bolj škodujejo kot koristijo skupnemu dobremu. A žal slednjega volilno telo ne vidi in ne ocenjuje, ker se ne dogaja pred očmi javnosti. Seveda so tudi pošteni župani. A volilne sisteme imamo za to, da z njimi vplivamo na preprečevanje zlorab in na večjo moč volilnega telesa, ki mora imeti možnost, da upravljanje z oblastjo čim bolje kontrolira.

V Mariboru smo imeli primer barbarskega rušenja župana Kanglerja, ki so jo podpirali tudi intelektualci. Če bi ga volilno telo po legalni poti odvolilo na volitvah, se jim Kangler ne bi vračal. Ker pa je moral oditi, zaradi revolucionarnih metod, se sedaj vrača po legalni poti. In je razumljivo, da je za revolucionarje postal nočna mora, ker se bojijo, da se jim bo maščeval. Zakaj ta bojazen? Ne zaradi Kanglerja, ampak zaradi njih samih, ker so v demokraciji uporabljali nedemokratična sredstva. Revolucionarje je vedno strah, če pride na oblast nekdo, ki so ga oni odstranili z nedemokratičnimi sredstvi, ker so prepričani, da bo politični nasprotnik ravnal z njimi tako, kot oni z njim. Zato revolucionarji naredijo vse, da ostanejo na oblasti, ker jih je strah njihovih lastnih metod. Človek bi z veseljem podprl novo intelektualno pobudo v Mariboru, ki se je zbrala okrog Arsenoviča, če bi intelektualcem veljalo politično zaupati. Pravijo, da osel gre enkrat na led. V Mariboru bi to bilo že tretjič.

Problem lokalne samouprave je tudi v tem, da njena finančna struktura ni pravična. Podobno velja tudi za župnije. Imamo bogate in revne občine in bogate in revne župnije. Vsi državljani pa plačujemo enake davke po celi državi. Občine bi morale biti enakovredno financirane in dodatno bi moral obstajati izravnalni mehanizem, ki bi solidarnostno pomagal revnejšim. Predvsem pa bi država morala skrbeti za obrobje ali državno mejo. Slovenske države nismo obranili in dobili v Ljubljani ampak na mejnih prehodih. Eden od naših velikih lokalnih problemov je, da se podeželje prazni in stara. V nekaterih občinah bo počasi problem najti župana, ki bo mlajši od sedemdesetih let. Nisem še nikjer zasledil, da bi statistika med deficitarne poklice uvrstila kmete, ki ohranjajo in vzdržujejo slovensko obrobje. A če malo greš po teh krajih vidiš njihovo žalostno podobo izumiranja in propadanja kmetij. Vsi bi radi bili ponosni na prelepo slovensko pokrajino, vprašanje pa je, kaj za to naredimo in kakšna je lokalna politika v tej državi. A za nekatere medije je bolj pomembno vprašanje, ali bi bodoči župan dovolil parado ponosa v svojem mestu, kakor pa vprašanje poštene in enakopravne ter izravnalne lokalne politike. Razumljivo, da ljubljanskim srajcam in kiklam ne nese čez Trojane, Postojno in Bled. Manj pa je razumljivo, da tudi periferija klati multikulti neumnosti, namesto, da bi stavila na svoj ponos, izvirnost in posebnost.

Vsi poznamo rek, misli globalno, deluj lokalno. Kako priti do županov in svetnikov, ki bodo mislili globalno in delovali lokalno, ki bodo videli čez svoj plot in negovali svoj vrt, ki bodo svetovljani in zasidrani tam, kjer jim je tekla zibka in materina beseda. Kako priti do županov, ki bodo imeli organizacijsko operativne sposobnosti in hkrati kulturo domače identitete in svetovljanske širine. Danes imamo šolo in izobraževanje za vsemogoče reči. Šole za župane in svetnike pa ni. Če je šola za ravnatelje pa naj bo še šola za župane in svetnike. Ne pa da vsak, ki ima pet minut časa ali nima kaj ali ne zna delati, lahko kandidira za župana ali svetnika.


Ne spreglejte: