Ljubljana, sreda, 19. december 2018, 14:39

Pričevalcev nihče ne sme utišati!

, foto © Rok Mihevc
Okrogla miza v Zavodu sv. Stanislava
Foto © Rok Mihevc

Ob obletnici Radia Ognjišče je v dvorani Zavoda sv. Stanislava potekala okrogla miza na temo odnosa do polpretekle zgodovine. Gosta zgodovinarja dr. Jože Dežman in dr. Jože Možina sta v pogovoru z Jožetom Bartoljem spregovorila o svojih pogledih na odzive na Pričevalce in o splošnem stanju v državi.

Na okrogli mizi, ki ji je zbrano prisluhnilo približno 200 obiskovalcev in jo vmes večkrat prekinilo z aplavzi, sta gosta med drugim dejala, da v intervjuju, ki je skoraj odnesel oddajo in njenega voditelja s TV Slovenije, nista spregovorila nič posebnega, nič takega, česar ne bi poslušalci Radia Ognjišče že večkrat slišali v oddaji Moja zgodba. Ena od zamolčanih resnic je namreč ta, da se večina Slovencev pač ni borila na partizanski strani, ampak je bila mobilizirana v nemško ali italijansko vojsko, partizanska vojska pa je ubila več Slovencev kot pa okupatorjevih vojakov. Po navedbah Možine se je po njunem intervjuju pokazalo, da so prisotne tri struje.

Dr. Jože Možina
Dr. Jože Možina

»V tem pogromu sredi poletja so očitno nekateri moji sodelavci in šefi mislili, da je mogoče oddajo ukiniti in mene sankcionirati. Dejansko je bilo tako videti. Zaradi silovitega odziva gledalcev in vas poslušalcev so se zadeve obrnile, videlo se je, da ima ta oddaja izredno podporo, kar je narekovalo tudi nadaljnja ravnanja in se je zadeva umaknila. Dejansko je bila ta afera nepotrebna, to je bil eden boljših intervjujev. Tri struje so se zarotile: del ekstremne politike, čedalje bolj ekstremen predsednik Zveze borcev in tudi akterji med vodilnimi TV Slovenija, ker brez slednjih ne bi bilo nič, saj bi lahko v kali zatrli poskuse vplivanja na uredniško politiko. Ampak želja ukiniti to oddajo še vedno obstaja, tudi pred kratkim so bile ideje s strani vršilke dolžnosti in tudi glasovanje na Programskem svetu RTV, vendar svetniki tega niso potrdili.«

dr. Jože Dežman
dr. Jože Dežman


Jože Dežman je poudaril, da tem ljudem, ki nastopajo v Pričevalcih, nihče ne sme jemati besede. Oni ne sejejo sovraštva, niti ne obsojajo zločincev, pač pa govorijo le svojo zgodbo.

»Tem ljudem nihče ne sme jemati besede, dokler jim bodo, nismo normalna država. Prvo načelo tranzicijske pravičnosti je, da mora žrtev živeti v varnem okolju, da lahko pove svojo zgodbo. Ti ljudje ne sejejo sovraštva, ne obsojajo zločincev, pač pa le govorijo svojo zgodbo. Kdo jemlje pravico do resnice in žrtvam do osnovnega načela, da vstopijo nazaj v kolektivni spomin, je norec in zločinec.«

Kaj tako žuli tranzicijsko levico, zakaj ji gre tovrstno raziskovanje v nos? Dr. Možina takole razmišlja. »Ta naša tranzicijska levica je prvotno akumulacijo kapitala ustvarila po letu 1945 s pobijanjem in ropanjem zasebnega premoženja podjetnikov, kmetov, gostilničarjev, industrialcev. To premoženje je postalo državno. Ta elita, ki je prišla iz gozdov, je te zadeve bolj ali manj neuspešno vodila, po letu 1990 so oni sami ali njihovi nasledniki to privatizirali. Oni sami so dobili največji dobitek v gmotnem smislu po demokratizaciji Slovenije. Ta država lastnina, ki se je ustvarila s krajo in umorom ter izgonom, je po 50-ih letih pristala v njihovih zasebnih rokah. Je neobičajno, da te ljudi zanima zgodovina, ampak jih zanima zgolj zato, ker je tukaj izvor razlage njihovega greha.«

Med udeleženci tudi škof Šuštar in nadškof Uran
Med udeleženci tudi škof Šuštar in nadškof Uran


Zgodovinar dr. Jože Dežman je kolega dopolnil, da je temeljna navada vzhodnega režima, da so živeli v laži in ne v resnici. Ob tem je navedel, da so leta 1964 uradno popisali žrtve vojne in našteli za celotni jugoslovanski prostor 590 tisoč žrtev, kar je skoraj polovica manj. Tudi za slovenski prostor je bila številka mnogo nižja, kot je v resnici.

»V slovenskem prostoru je bilo naštetih 40 tisoč žrtev, vi natančno veste, da imamo ta hip popisanih okoli 100 tisoč žrtev. Polovica žrtev je izginilo. Najbolj zanimivo je, da so pozabili 1.500 talcev, 10.000 partizanov, njim ni bilo to nič mar.«

Toda Dežman pravi, da slovenska družba ni nenormalna, da smo pravzaprav lahko hvaležni, da lahko o teh temah govorimo, saj ni bilo vedno tako.

»Mi smo ogromno dosegli, da se lahko o tem pogovarjamo. In Republiki Sloveniji vedno znova srčna hvala, da smo prišli tako daleč. Če se spomnite leta 2009 po vstopu v rov sv. Barbare v Hudo jamo je bil osnovni cilj jamo zapreti. In komisija od 2009 do 2015 ni mogla delati, ker je bil ves čas spopad, ali bodo zaprli ali. In niso zaprli. In tudi Jožeta ne bodo prepovedali. Zato tudi Radiu Ognjišče čast in slava, da je glas razuma v tej deželi.«

Hkrati pa dr. Možina meni, da je treba biti v družbi odziven na vse provokacije. »Treba pa se je bolj sproti in ažurno odzivati na hude provokacije, ki si jih je predsednik ZZB privoščil v zadnjem letu. Poznal sem generala Dolničarja, ko sem ga intervjuval, se je opravičeval za zločine, ki so bili storjeni. Tudi Janez Stanovnik je vedel, kaj se je dogajalo in je to priznal, vsaj na štiri oči. Tit Turnšek pa je kot nek feniks nekega militantnega revolucionarnega razmišljanja, ki se ga ne sme podcenjevati. Njegov zapis iz leta 2014 kaže, da zanika povojne poboje.«

V nadaljevanju je beseda tekla tudi o sovražnem govoru, ki smo mu priče kristjani. Možina je tudi priznal, da je bil tarča napadov in pozivov k likvidaciji, kar je prijavil na tožilstvo, toda zgodilo se ni še nič. Če to zgodbo primerjamo s Tadejem Strehovcem, nam je kmalu jasno, koga ta družba želi preganjati in kdo je nedotakljiv.

 


Ne spreglejte: