" />
Ljubljana, ponedeljek, 19. november 2018, 10:35

V Operi so v ospredju čustva

Branko Robinšak v Hoffmannovih pripovedkah z glavno vlogo, foto © Darja Štravs Tisu
Tenorist Branko Robinšak, prvak SNG Opera in balet Ljubljana
Foto © Osebni arhiv

"Ko moji prijatelji iz ZDA, Japonske in od drugod, vidijo, kaj imamo, se samo čudijo, in mi, v svoji togoti, tega ne znamo ceniti dovolj."

Tenorist Branko Robinšak, prvak SNG Opera in balet Ljubljana, je s prvo premiero v letošnji sezoni, s Hoffmannovimi pripovedkami v naslovni vlogi Hoffmanna, ki velja za eno najtežjih opernih partitur, ker vsebuje "konglomerat različnih stilov" in zahteva veliko koncentracije, slavil 35 let plodne in uspešne kariere na opernih odrih. Ob jubileju smo ga povabili k pogovoru za Petkov večer.

Prizadevam si opero približati tudi mlajšemu občinstvu

Pogosto se zgodi, da otroci odprtih ust in široko razprtih oči, v zbranosti, spremljajo dogajanje na odru. »Otrok razume neposredno dajanje na odru, ne razume vsebine in dogajanja v ozadju. Mladim je treba na pameten način predočiti pomen opere, opernega dogajanja, kako drama skozi petje in glasbo lahko pripomore k delovanju možganskih celic. Zadnja leta smo morda igrali preveč zapletene in kontroverzne predstave, da bi širše občinstvo to lahko razumelo, kar se je odražalo tudi v manjšem številu opernega avditorija. Če pridejo v teater, gledajo sceno, in ne razumejo, od tega nimajo nič. Ne smemo pozabiti, da je bila Opera šest let zaprta, v tem času smo izgubili generacije in modro bi bilo počasi graditi repertoar, ki bi ponudil tudi nekatera zgodnejša Verdijeva in Puccinijeva dela, Mozarta recimo in tako naprej. Počasi, z nevidnimi nitkami, je treba počasi dvigovati nivo predstav in jih peljati naprej. V »gradnjo« občinstva je treba veliko investirati.«

Pevska pot se je začela že v najstništvu

»Petintridesetim letom umetniškega ustvarjanja lahko dodam še deset let sodelovanja pri Mariborskem oktetu in potem pri skupini Pepel in kri, pri kateri sem bil aktiven član do leta 1980. Začel sem v zborih, s slovensko narodno pesmijo. Na pamet smo jih znali kar 150. Iz tega je raslo, potem sem se vpisal na Akademijo in bil v tretjem letniku že zaposlen v ljubljanski Operi.»

Branko Robinšak je študiral solopetje v razredu Eve Novšak Houška na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Izpopolnjeval se je na Mozarteumu v Salzburgu (prof. Sena Jurinac), italijanski in francoski repertoar pa je študiral pri italijanskem tenoristu Francu Corelliju. Že v času študija je bil angažiran kot solist v ljubljanski Operi SNG, kjer je leta 1983 debitiral kot Tamino v Mozartovi Čarobni piščali. Za vlogo je prejel Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani.

»Z glasom je tako, nikoli ne vemo, do kod se bo razvil. Po pravici sprva nisem verjel, da bom lahko pel težje vloge. Sprva je bil moj glas zelo lirski, s pravilnim delom se je z leti in vlogami razvil v mlado-dramskega in danes lahko pojem vse vloge, glas je zadosti velik, to lahko pripišem temu, da sem ves čas zavzeto delal.«

Leta 1987 je Branko Robinšak gostoval v salzburškem Deželnem gledališču. To je bil njegov prvi mednarodni angažma. Leta 1991 je nastopil na Dunajskem poletju (Wiener Sommer) kot don Ottavio (Don Giovanni), kar je kritika ocenila kot “odkritje”. Istega poletja se je na Dunaju udeležil seminarja, ki ga je vodil sloviti italijanski tenorist Franco Corelli s svojo soprogo Loretto. V Robinšakovi karieri je bil to pomemben obrat tako v tehničnem kot tudi v repertoarnem pogledu. Po dobrem letu napornega in vztrajnega študija pod mentorstvom zakoncev Corelli je uspel podpisati angažma za “zahtevnejši” repertoar.

»Franco Corelli je bil za nas, za vse tenorje takrat, pojem nedosegljivosti. Corelli je bil izven vsakodnevne konfekcije. Imel je nekaj, kar ni imel nihče drug. Glas, čustvovanje, posebno filozofijo. Nekaj let sem hodil k njemu. Enkrat sem ga vprašal, koliko je močan moj glas, ker so mi nekateri rekli, da moj glas ni dovolj velik. Corelli je odgovoril: Tvoj glas je velik toliko, kolikor je velika tvoja emocija.« To je genialen odgovor. Glas pride iz duše, iz srca, s petjem poveš iskreno in pošteno, kar bi z besedami, to je to. Če ne bi bilo Corellija, danes ne bi mogel biti Hoffmann. Italijani imajo do glasbe povsem drugačen odnos. V Italiji se ne zgodi, da bi bil teater prazen.«

Sledila so gostovanja na odrih vseh pomembnejših evropskih opernih gledališč (v Frankfurtu, Münchnu, Leipzigu, Dunaju, Innsbrucku, Gradcu, Gdansku, Zagrebu, Bernu, Trstu, San Sebastianu, Bilbau, Madridu …). Nastopal je tudi na najpomembnejših mednarodnih glasbenih festivalih (Salzburški poletni festival, Mozartovi slavnostni tedni, Dunajsko poletje, Dubrovniški poletni festival, Splitsko poletje, Bratislavski festival).

»Z voljo se doseže marsikaj. Glas razvijemo tudi s pravilnimi vlogami, pravilnim razporedom in doziranjem, da ne pojemo preveč in ne premalo. Ne smemo peti vsak dan.«

V sezoni 2000/2001 je drugič postal redni član in prvak SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je nastopil v vseh večjih in nosilnih tenorskih vlogah: Faust, Manrico (Trubadur), Lenski (Jevgenij Onjegin), Rodolfo (Luisa Miller), Pollione (Norma), Radames (Aida), André Chénier (André Chénier), Cavaradossi (Tosca), Rudolf (La bohème), Princ (Rusalka), Izmael (Nabucco), Jernej (Ljubezen kapital), Erik (Leteči Holandec), vojvoda Mantovski (Rigoletto), Riccardo (Ples v maskah), Herodes (Saloma), Don José (Carmen), Otello (Otello), Pinkerton (Madama Butterfly), Aleksij (Ksenija), Macduff (Macbeth).

V sezoni 2008/2009 je nastopil v Kairu kot Manrico v Verdijevem Trubadurju. Posnel je tudi več zgoščenk. Leta 2011 je prejel nagrado Prešernovega sklada.

»Opera se danes igra v glavnem v brezčasnosti. Do te mere, da ljudje še razumejo, če gre čez, je to brez pomena. Moja dolžnost je, da se skušam vživeti v delo dramaturga, scenografa in ostalih sodelavcev. Režiserji danes gledajo na stvari širše, se pogovarjamo in dogovarjamo. S finančnimi sredstvi, s katerimi razpolaga naš teater, je težko narediti kaj večjega in primernejšega. Potrebne je veliko iznajdljivosti, da napolnimo oder in dosežemo efekt.« 

»Danes smo najbolj ogroženi od samih sebe. Zaradi imen, kot so Trubar, Valvazor, Prešeren, Cankar, Kosovel in tako naprej, smo definirani kot kulturni narod, zaradi njih spadamo v družino evropskih narodov s svojo kulturo. Ko moji prijatelji iz ZDA, Japonske in od drugod, vidijo, kaj imamo, se samo čudijo, in mi, v svoji togoti, tega ne znamo ceniti dovolj. Menim celo, da bi morala biti na premieri v Operi celotna vlada in vsi pomembni ljudje. Na Dunaju, kjer je Opera velika in pomembna ustanova na primer, se ljudje trudijo, da pridejo na premiero. Karte kupijo, plačajo veliko denarja. Kogar takrat ni, ne obstaja. Mi pa vabimo, da pride vsaj nekaj posameznikov intelektualnega sveta in recimo temu iz »smetane« družbe. Od sedemdesetih let naprej Opera žal ni šla v korak s časom. Moja velika želja je, to je pravzaprav naloga umetnika, videti še eno dimenzijo zraven, se boriti za tisto, kar je prav, da bi naš teater začel končno delovati po nekih normalnih standardih, da se bo o njem dobro pisalo. Operni teater, tako kot dramsko gledališče, sloni na imenih igralcev, ti definirajo teater. Občinstvo pa seveda opravičeno od njih nekaj pričakuje. V teater sem se, po petnajstletni mednarodni karieri, vrnil tudi zaradi želje pomagati pri oživitvi našega teatra in njegovem dvigu na višji nivo ter pridobitvi številčnejšega občinstva.«

S premiere Hoffmannovih pripovedk
S premiere Hoffmannovih pripovedk




Ne spreglejte: