Ljubljana, ponedeljek, 19. november 2018, 10:19

VIDEO: Nočemo miloščine, želimo le pošten odnos do našega stanu!

Slavnostna govornica Karolina Dragica Črešnar
Foto © Robert Božič

"Z veliko hvaležnostjo in veseljem gledam, da se tudi vse več mladih odloča in vidi v prihodnosti sebe doma na kmetiji."

"Za nas kmetice in kmete štejejo samo in izključno le dejanja, obljub smo slišali že veliko preveč," pravi Karolina Dragica Črešnar, aktualna Kmetica leta in slavnostna govornica na včerajšnjem 15. shodu kmetov pri bl. A. M. Slomšku.

Organizacija združenih narodov je današnji 15. oktober pred 23. leti razglasila za Svetovni dan kmetic. Na takratnem zasedanju v Pekingu so v posebni izjavi zapisali visoke cilje za izboljšanje položaja kmečkih žensk po vsem svetu in sicer: zmanjšati revščino med ženskami, zmanjšati nasilje nad ženskami, izboljšati izobrazbeno raven žensk na podeželju ter zmanjšati njihovo ekonomsko in politično neenakopravnost.

Če realno pogledamo na stanje v Sloveniji lahko ugotovimo, da povprečno velika slovenska kmetija ne omogoča dostojnega preživetja kmečke družine. V praksi to največkrat pomeni, da si predvsem moški poiščejo zaposlitev izven kmetije, družina pa zemljo obdeluje naprej in poskuša kmetijo ohraniti. Za delovno aktivne na kmetiji to tudi pomeni, da v večini primerov opravijo »dva šihta na dan«, najprej službo izven kmetije, popoldne in zvečer pa še nujna dela na kmetiji.

Slednje tudi pomeni, da na pleča kmečkih žena in deklet pade veliko več dela, kot bi, če bi se kmečka družina lahko dostojno preživela z dohodki od kmetijske dejavnosti. Prav na te dileme je na včerajšnjem 15. shodu kmetov pri bl. A. M. Slomšku opozorila kmetica leta Karolina Dragica Črešnar. Objavljamo nekaj odlomkov njenega govora.

Akademija pred Slomškovo rojstno hišo
Akademija pred Slomškovo rojstno hišo

Spoštujmo življenje!

Spoštujmo in hvaležni bodimo za življenje, ki sta nam ga starša poklonila, za slovensko besedo, ki sta jo položila že v našo zibel. Prav je, v današnjem času tudi nujno, da znamo govoriti tuje jezike, a bojim se, da bomo ob vsem hitenju in hlastanju za tujim, počasi izgubili materin jezik. Slomšek bi nam ob vsem tem zagotovo znal povedati, če hočete, tudi kakšno besedo, ki si jo ne bi želeli slišati. Morda samo njegova misel: »Materin jezik je največja dota, ki smo jo od svojih staršev dobili. Dolžni smo ga skrbno ohraniti, olepšati in svojim mlajšim zapustiti. …Kdor svoj materin slovenski jezik pozabi, svoj talent malopridno zakoplje, Bog ga bo enkrat zanj terjal.«

Spoštovati zemljo!

Kdo, če ne, drage kmetice je tisti, ki svoje otroke uči in je učil prvih besed, jim pomagal, da so dobili prvi stik z naravo. Morda bo kdo pomisli, nič posebnega. Pa se v mislih prestavimo v velika mesta, kjer sonce uzrejo le za trenutek, za zvezde in luno vedo le iz knjig. In kje je tukaj polje, gozd, travnik? Samo in izključno v domišljiji ljudi. Mi pa vse to imamo, imamo, a nam velikokrat za to ni mar. Zemlja nam je, sploh tista manj rodovitna, v breme, bojimo se strmih travnikov, ko jih je potrebno pokositi, tarnamo nad slabim pridelkom.

Porabila bom Slomškove besede: "Tožiti nad slabimi časi ljudje dobro znajo. Zdihovati, da so ljudje čedalje hujši, slišimo marsikoga. S tožbami ne bomo poboljšali sveta, ne sami sebe. Prizadevajmo si vsak po svojem stanu pošteno in prav krščansko živeti… vsa, še tako majhna dela, zvesto opravljati, tudi majhnih, dobrih del veliko storiti.«

Stopiti skupaj

Verjamem, da kmetje in kmetice še znamo stopiti skupaj, da znamo premikati gore in dajati zgled, da ni vse v materialnih dobrinah, te sicer morajo biti, a da je kmetu največji blagoslov spomladi uspeti vse posejati, poleti gledati, kako z božjo pomočjo raste in v jeseni pobrati darove. In hvaležnost ter sklenjene roke tukaj ne morejo izostati, saj smo kmetje še kako povezani z naravo in odvisni od vremena. Vem pa, da bomo vsi morali naravo bolj spoštovati in jo negovati, saj se kaj kmalu lahko zgodi, da iz drobnega semena ne bo zraslo nič več in vsi vemo, kaj to za človeštvo pomeni.

Spoštovati kmete!

Vemo, da je naša domovina posejana z veliko majhnimi kmetijami, ki nimajo niti zase dovolj, kaj šele za prodajo. Pa so navadno te kmetije težje za obdelovanje in tako se zgodi, da mora vsaj eden ostati doma. Kaj to pomeni, vemo. Manj zaslužka, slabšo socialno varnost… Vem, da so med nami danes tudi tisti, ki imajo v rokah, rekla bi, škarje in platno. Pa ne narobe razumet. Nočemo miloščine, želimo le pošten odnos do našega stanu in pošteno plačilo za opravljeno delo. Kdo, če ne ravno kmetje in kmetice smo tisti, ki ne gledamo na uro, kdaj nam služba poteče, ki poleg osnovne kmetije iščemo zaslužek v vse več dopolnilnih dejavnostih na kmetiji, kmetije spreminjamo v izredno lepe kmečke turizme, se trudimo, da je okolje prijazno in dostopno družinam in invalidom?

Spoštovati poslanstvo deklet in žena na kmetijah!

Tukaj bom izpostavila nas, kmetice. Na kmetiji se velikokrat težko plačuje že za enega, za dva so to pravzaprav samo sanje. In potem se sprašujemo, kaj dela sključena in zgarana žena kot branjevka na tržnici… Žal, išče svoj drobiž, da lahko preživi. Vem, da ni v skupno blagajno dala denarja, a naj vas vprašam: Je vse v denarju?

Kaj pa njena skrb za otroke, ki jim ni bilo treba v vrtec, njena skrb za ostarela starše, ko jim je nudila 24. urno pomoč in varstvo doma? Njena pripravljenost delati in garati od zore do mraka? Velikokrat biti kmetica in kmet v enem? Celo leto, kar se moj glas bolj sliši, opozarjam na to. In še enkrat poudarjam: ne želimo miloščine!

Naš glas se mora slišati!

Pa ne zaradi nas. Mi bomo vztrajali in delali, saj nam zemlja in obdelana polja pomenijo največ. Z veliko hvaležnostjo in veseljem gledam, da se tudi vse več mladih odloča in vidi v prihodnosti sebe doma na kmetiji. Nič zato, če bo moral hoditi še v službo. Seme, ki mu je bilo vsejano, je začelo rasti. In veselim se tega, upam, da tudi vi in da je današnji dan korak bližje nazaj k naravi, odnosu do nje in nenazadnje bližje h kmeticam in kmetom, ki nam ni vseeno, kaj bomo kot dediščino zapustili svojim otrokom. Če tukaj dodam še našo trmo, vero, upanje in ljubezen do zemlje bo naš odgovor, kot bi rekel Slomšek, v nebesih lahko dati…

15. shoda kmetov se je udeležil tudi Ivan Oman
15. shoda kmetov se je udeležil tudi Ivan Oman


Slavnostna govornica, Kmetica leta 2017, Karolina Dragica Črešnar je svoj govor na 15. shodu kmetov pri zavetniku bl. A. M. Slomšku zaključila z apelom vsem, ki se na letošnjih lokalnih volitvah potegujejo za županska mesta in mesta v občinskih svetih: "Za nas kmetice in kmete štejejo samo in izključno le dejanja, obljub smo slišali že veliko preveč," je bila neposredna.

Celoten nagovor si lahko ogledate v video posnetku!


Ne spreglejte: