P. Stanislav Škrabec (1844-1918)
Slovenija | 06.10.2018, 22:47 Tone Gorjup
Škrabčevo leto je z današnjo 100. obletnico smrti p. Stanislava Škrabca doseglo svoj vrh, ki so ga obeležili z nocojšnjo slovesnostjo v Kulturnem domu v Novi Gorici. Že sinoči so se frančiškana, ki je skrbel za ohranjanje slovenskega jezika, kulture, narodne samobitnosti in krščanskih korenin, spomnili s sveto mašo v Marijini cerkvi na Kostanjevici, kjer je bival dobra štiri desetletja.
P. Stanislav Škrabec bi zagotovo ostal na Kostanjevici, če ga ne bi od tam pregnala soška fronta, ki je v bojišče spremenila tudi ta hrib nad Gorico, zato je razumljivo, da ga imajo frančiškani na Kapeli, kakor samostanu pravijo domačini, za svojega. V zavetju Kostanjevice je že leta 1994 zaživel Škrabčev odbor, ki skrbi za ohranjanje njegove dediščine. V letu, ko se spominjamo 100. obletnice njegove smrti, je poskrbel za bogat in raznovrsten program, ki je mnogim na novo odkril p. Stanislava Škrabca kot redovnika in jezikoslovca. Mirjam Brecelj, ki je bila vpeta v vse dogodke, je ob sklepu leta, ki se sicer nadaljuje do decembra, povedala: »Lahko rečemo, da je bilo to leto blagoslovljeno. Prepričani smo, da smo o p. Stanislavu Škrabcu slišali, zvedeli marsikaj novega, da bomo to prenašali naprej in predvsem, da bomo imeli svoj slovenski jezik radi.« Predvečer današnje obletnice smrti p. Stanislava je zaznamovala sinočnja maša na Kapeli, ki ji je sledila akademija z odprtjem filatelistične in kartofilske razstave. Že pred dnevi je delegacija obiskala njegov grob na ljubljanskih Žalah, kjer počivajo frančiškani, danes se je praznovanje nadaljevalo v osrednjem kulturnem hramu Nove Gorice, kjer so pripravili slovesnost z naslovom Cvetje z vrtov patra Stanislava. V uvodnem delu sta spregovorila novogoriški župan Matej Arčon in gvardijan na Kapeli p. Niko Žvokelj, slavnostni govornik pa je bil p. Edvard Kovač. Večer je obogatil kulturni program.
P. Stanislav Škrabec v nekaj vrstah
Jezikoslovec, urednik in duhovnik p. Stanislav Škrabec, s krstnim imenom Anton, je bil rojen 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici. Po osnovni šoli v Ribnici in gimnaziji v Ljubljani se je odločil za redovniški poklic v frančiškanskem redu. V duhovnika je bil posvečen leta 1867. Zatem je dve leti poučeval slovenščino, grščino in nemščino na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu. Med letoma 1869 in 1872 je v Gradcu študiral klasično in slovansko jezikoslovje. Po končanem študiju je bil nastavljen na Kostanjevico pri Gorici, kjer je poučeval na redovni gimnaziji in tam ostal skoraj 43 let. Zaradi bližine fronte med prvo svetovno vojno se je p. Stanislav Škrabec moral leta 1915 umakniti v Ljubljano, kjer je 6. oktobra 1918 umrl. Škrabčevo jezikoslovno delo obsega glasoslovje, skladnjo, naglaševanje, oblikoslovje, stilistiko, besedotvorje, pravorečje in pravopis. Na tem področju se je javnosti predstavil že leta 1870 z razpravo O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi. Skoraj 30 let je urejal Cvetje z vrtov Sv. Frančiška in na platnicah te revije objavljal svoje jezikoslovne spise. P. Stanislav Škrabec velja za utemeljitelja slovenske književne izreke. Že dobrih osemdeset let pred drugim vatikanskim koncilom se je zavzemal, da bi pri bogoslužju uporabljali slovenščino. Pred leti smo p. Stanislavu Škrabcu posvetili oddajo Graditelji slovenskega doma, ki ji lahko prisluhnete zgoraj.
