Ljubljana, ponedeljek, 19. november 2018, 10:32

Cerkev pred zahtevami časa

0:00
0:00
dr. Janez Juhant
Foto © ARO

"Vera nam narekuje dolgoročno, neustrašeno in prepričljivo držo, ki se ne ustavi ob ovirah okolice, pač v smislu prihodnjih praznikov živi in deluje iz vere."

Tudi slovenski škofje so se očitno odločili, da bodo začeli ukinjati župnije in jih združevati v večje. Razlog: pomanjkanje duhovnikov in premajhna zavzetost vernih. Tako sledijo zgledom škofov v tujini, ki že uveljavljajo ta postopek. V koprski škofiji so ga izpeljali, odmevi so različni. Nedavno je odmevalo preoblikovanje župnij v sosednji Italiji, saj naj bi videmski nadškof po mnenju poznavalcev to izvedel tako, da ni upošteval samostojnosti slovenskih župnij, pač pa jih je kar priključil italijanskim.

Sicer pri Slovencih v zamejstvu in zdomstvu primanjkuje duhovnikov, kar je tudi za narodno preživetje ne le za vero zaskrbljujoče, saj so med Slovenci po svetu katoliški duhovniki skrbeli za versko in narodno zavest. Družba in politični dejavniki države ter nacionalni mediji ne podpirajo ravno teh življenjsko pomembnih narodno-kulturnih in duhovnih vidikov delovanja Cerkve po svetu in v misijonih. Presenetljivo, da je zadnja Družina programski okvir delovanja Karitas objavila kar med pismi bralcev.

Pomanjkanje duhovnikov postaja torej vse bolj problem tudi Cerkve v Sloveniji. Zaenkrat se v ljubljanski in v ostalih škofijah javno še ne govori o ukinjanju župnij, čeprav že poteka tako imenovana strokovna razprava o tem in so duhovniki že seznanjeni z nekaterimi pogledi, ki naj bi šli v smer pridruževanja nekaterih župnij večjim oziroma bolj dejavnim. Še bolj kot sam problem združevanja župnij je odločilno načelno vprašanje ohranjanja krščanstva oziroma katolištva v Sloveniji in v Evropi. Sinoda mladih v Rimu poteka tudi v luči tega perečega problema Cerkve. Mladi iz Nemčije so zbrali nad 600 tisoč podpisov, v katerih zahtevajo odprto razpravo o obveznem celibatu, o spolnosti in njenih zlorabah, o odnosu do žensk v Cerkvi ter zahtevajo odprtost in zavzetost Cerkve za probleme mladega človeka. Podpirajo jih tudi škofje, ki si želijo spričo vse večje odtujenosti Cerkve sodobnemu svetu smernic, kako se lotiti zapletenega vprašanja krščanstva v sodobni družbi. Hans Waldenfels pravi, da je Josef Ratzinger že leta 1969 pisal, da »bo Cerkev gotovo spoznala nove oblike služb in bo preverjene kristjane, ki so v poklicih posvetila v duhovnike...Žal pa tega kot škof in papež ni naprej uresničeval.« Teologa žalosti, ker danes ugašajo luči tabernakljev, v zadnjih letih so samo v Essnu podrli sedem cerkva, dve umetniško vredni sta še v postopku. Kristjani in tudi drugi prebivalci se po nekod že organizirajo, da bi sami prevzeli cerkve in ohranili to identiteto kraja. Waldenfels se sprašuje, zakaj se škofje in duhovniki bolj ne zavzamemo, da bi skupaj z verniki poiskali nova pota krščanskega organiziranja družbe, tudi spričo rastočega vpliva islama ter brezbrižnosti ljudi do dosedanjih krščanskih izročil. Odločilna je torej zavzeta dejavnost škofov, ki naj ne le ukinjajo, pač pa skupaj z ostalimi kristjani iščejo nove rešitve. Dolgoročno graditi novo je zahteven proces, še posebno pri nas, ko nismo počistili starega. Potrebna je iznajdljivost, zavzetost in predvsem vera, ki predstavlja gore. Očitno nam tudi vodstvo Cerkve v Rimu ne uveljavlja enakih meril. Človek se sprašuje zakaj so na hitro odstavili škofa in imenovali administratorja, saj je škof deloval za očiščenje preteklosti in se boril za interese Cerkve? Dolgo si že prizadevamo, da bi enega najznačilnejših mučencev vere Filipa Terčelja spravili v postopek beatifikacije, pa pristojna škofa ne ukrepata. Ali so torej škofje pri nas in v Evropi pripravljeni v teh zahtevnih časih razbirati znamenja časa in namesto ukinjanja iskati poti, kako z zavzetimi verniki graditi prihodnost krščanstva v Sloveniji in Evropi?

Od škofa in duhovnika se pričakuje, da bo neustrašeni in zavzeti pričevalec vere v vseh okoliščinah. Vera nam narekuje dolgoročno, neustrašeno in prepričljivo držo, ki se ne ustavi ob ovirah okolice, pač v smislu prihodnjih praznikov živi in deluje iz vere. Gospa prof. Tamara Griesser Pečar pravi, da pričakuje od škofov večjo zavzetost za družbeno pravičnost, podporo rehabilitaciji žrtev revolucije in podpori demokratičnim procesom, ki bodo čim več ljudem omogočali enakopravne vstop v družbene procese. Ljudje, ki so bili ali so še vedno zaznamovani kot razredni sovražniki in se nad njimi še vedno izvaja sovražni govor, pričakujejo ravno od vodilnih v Cerkvi podporo. Iz vere v vstajenje in večno življenje, kar sporočajo dnevi spomina na rajne, naj se torej kleriki in laiki neustrašeno zavzemamo za prizadete in odrinjene v družbi. V taki veri pa bodo predstavniki Cerkve našli tudi primerna pota do ljudi, tudi mladih in jih znova utrdili v veri in krščanskem upanje na bolj pravično življenje na tem in onem svetu. Zavzetost za resnico in pravičnost pa nas bo po Kristusovem zgledu odpirala tudi za konkretne rešitve in odločitve za sodobno organizacijo cerkvenega življenja.


Ne spreglejte: