Ljubljana, petek, 14. december 2018, 01:39

Psihopati in sociopati

dr. Hubert Požarnik
Foto © Tanja Dominko

Leta 1801 je znani francoski psihiater Phillipe Pinel postavil nekemu svojemu bolniku diagnozo »Nor brez norosti«. Z njo je hotel povedati, da z osebo kot človekom ni vse v redu, čeprav ne kaže znakov nobene prave duševne bolezni, na primer shizofrenije. Značilno za to osebo je bilo dvoje, prvič, da so potekali njegovi umski procesi v formalnem pogledu nemoteno, vendar je bil osebnostno, moralno in čustveno moten, bil je čustveno plitev in reven, samoljuben, sebičen, brez občutkov krivde in sramu, in drugič, da zaradi svoje moralne slaboumnosti ni trpel. Pozneje sta prišli v rabo za tako zvrst osebnosti diagnozi »psihopat« oziroma »sociopat«, če je šlo za zelo moteče vedenje v odnosu do družbenega okolja.

Ni dvoma, da v sodobnih družbah raste odstotek enih in drugih. Ugledni nemški družboslovec Hans Magnus Enzenberger je na primer pred leti tako strnil svoja opažanja: »V vaseh in mestih srečamo danes človeške podobe, ki jih pred leti ni bilo. Namesto norčkov se pojavljajo posebneži, ki med milijoni enakih sploh ne padejo v oči«. Drugi družboslovci opozarjajo, da kaže na Zahodu vedno več ljudi, starih 30 let in več, mnogi do smrti, resne znake osebnostne nezrelosti; z drugimi besedami: prehajajo direktno iz infantilnosti v senilnost. In še bi lahko našteval.

Vendar ni nujno, da kažejo psihopati in sociopati svojo značajsko posebnost na preprost, grob, direkten in zato vsem ljudem viden način, pač pa ji lahko dajo duška tudi s posebno vnetim zagovarjanjem nazora, ki postavlja posameznika pred skupino in trdi, da so vsa spoznanja in vse resnice – tudi moralne – relativne, to je odvisne zgolj od pogledov posameznika in zato med seboj v veliki meri enakovredne in veljavne. Prav tako jih lahko kažejo v sublimirani obliki; sublimacija je, kot vedo povedati psihologi, izvenzavesten psihičen mehanizem, s pomočjo katerega izživlja oseba svojo motenost na družbeno sprejemljivi in celo cenjeni obliki; če je oseba posebno brihtna in izobražena, na primer s snovanjem, zagovarjanjem in širjenjem filozofskih, antropoloških in družbenih teorij, ki opravičujejo moteno videnje sveta in temu ustrezno ravnanje.

Slovenski pregovor pravi: gliha skupaj štriha. In res. Ljudje s podobnimi značajskimi lastnostmi imajo podobne življenjske nazore, se privlačijo, združujejo v razne subkulturne skupine, torej skupine, ki imajo norme in vrednote, ki so v zavestnem nasprotju z vladajočo kulturo, in celo v politične stranke.

Zakaj se ljudje razhajajo v svojih etičnih sodbah? Izključno zaradi kulturnega okolja, v katerem so odraščali in živijo, ter vzgoje, ki so je bili deležni? Številni psihološki eksperimenti, narejeni v zadnjem času, kažejo na velik vpliv še enega dejavnika, in sicer, da v etično in moralno zapletenih situacijah ne pove človeku najprej razum, čemu mora dati prav in kako se mora odločati in ravnati, pač pa srce, čustva, slutnje, vest, šele nato začne zbirati razumske argumente za svojo opredelitev. Podobno zaporedje najdemo tudi pri motenih ljudeh, s to razliko, da njihov etično-moralni kompas preprosto ne deluje, kot bi moral, zaradi česar pogosto razumsko opravičujejo tudi neetične nazore in nemoralno ravnanje.

Dejstvo, da v nekem času večina ljudi v neki zadevi nima več trdnih etičnih meril, seveda ni izkaz normalnosti določene kulture in družbe. Če ima 90 odstotkov ljudi vsaj občasno glavobol ali zobobol, potem oboje ne more veljati za normalno, dobro, zaželeno ali sodobno. Prav tako ne pomeni, da se mora ostalih 10 odstotkov zgledovati in posnemati večino, pač pa obratno. Zato gorje družbi, v kateri se psihopati in sociopati polastijo vlade, z njeno pomočjo nato tudi države ter po tej poti uveljavijo svoje nazore in z njimi okužijo mladi rod.

Pogosto slišimo, da je možno razlike v etičnih sodbah zmanjšati s tako imenovanim etičnim diskurzom, to je, iskrenim, strpnim, argumentiranim, zgolj na razum oprtim razpravljanjem in sklepanjem. Za posebno etično kočljive teme, kot na primer splav in evtanazija, so zato mnoge zahodne države imenovale posebne etične komisije, v katerih so soočali svoja stališča za in proti posebej izbrani in ugledni strokovnjaki. Vendar pravega učinka od teh komisij ni bilo. Morda so prišli do skupnega zaključka, kaj je etično prav in dobro v posameznih, izjemnih, kričečih primerih, ne pa tudi v načelnih sodbah. Zakoni na državni ravni so zato skoraj vedno sprejeti na osnovi politične in družbene moči zagovornikov posameznih pogledov.

In kaj storiti? Država sama po sebi ni noben etični subjekt. To postane šele, če se večina državljanov odloči, da bo, in tedaj tudi nekaj stori za to.


Ne spreglejte: