Ljubljana, ponedeljek, 22. oktober 2018, 10:27

FOTO: Škof Šuštar: Molitev v naši duši in telesu pripravlja Božje okolje

Rožni venec, foto © Rok Mihevc
Škof Franc Šuštar
Foto © Rok Mihevc

Na praznik rožnovenske Matere Božje smo se sodelavci Radia Ognjišče s prijatelji radia, poslušalci in drugimi romarji zbrali v narodnem svetišču pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Združili smo se pri sveti maši in v molitvi vseh štirih delov rožnega venca. Somaševanje je vodil ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar, ki je v pridigi med drugim spregovoril o pomenu molitve.

Škof Šuštar je spomnil, da današnji praznik izvira iz leta 1571, ko je Evropi grozila velika nevarnost s strani Turkov, ki so zbirali vojno ladjevje. »Kristjani v Evropi so se počutili ogrožene, saj so se bali za svoja življenja vero in kulturo. Papež Pij V. si je zato z vsemi močmi prizadeval, da bi krščanski vladarji združili svoje moči ter se postavili Turkom po robu. Vse verne ljudi pa je prosil, da bi z molitvijo rožnega venca prosili nebeško mater Marijo za pomoč,« je dejeal škof Šuštar in pojasnil, da so kristjani čudežno zmagali in odvrnili turško nevarnost.

Papež je pripisal zmago Marijinemu varstvu in 7. oktober določil za praznik Marije zmagovalke. Poznejši papeži pa so nato priporočali molitev rožnega venca v občestvu župnij in po družinah.

Škof Šuštar je pojasnil, da je prav molitev rožnega venca po družinah v preteklosti številne ohranjala v tesni povezanosti z Bogom in v zvestobi v veri. Ob skupinskih molitvah rožnega venca se je posamezna družina začutila kot Cerkev, kot mala skupnost Cerkve, ki pa je v duhu povezana z vesoljno Cerkvijo, ki jo močno združuje Vsemogočni, je dejal škof Šuštar in dodal, da četudi molitev ni bila vedno zbrana, je bila izraz zvestobe in vere ljudi, ki so zaupali Bogu in prosili za nebeško varstvo.

Somaševanje duhovnikov na Brezjah
Somaševanje duhovnikov na Brezjah

Škof je ob tem izrazil željo, da bi bila molitev močno prisotna tudi v današnjem času in da ne bi bila le privilegij starejših. Zato je vse povabil, da radi vzamemo v roke rožni venec in ga molimo. Saj prav ta molitev v naši duši in telesu pripravlja sveti prostor oziroma Božje okolje, je dejal škof in povabil, da v to okolje prinesemo vse stiske, raztresenosti in dnevne dogodke.

Škof Šuštar pa je povabil tudi k molitvi za življenje, saj je to velikokrat ogroženo. Dejal je, da življenje ne ogrožata samo splav in evtanazija, ampak tudi izkoriščanje človeka, polomljeni odnosi in druge stvari, ki se kažejo v pomanjkanju ljubezni. Pri tem je dodal, da kristjani tako čutimo žejo po Bogu, ki pa jo je vedno mogoče potešiti, vendar pa da je za to potrebno zavedanje.

Škof je pojasnil, da je voda življenja Jezus in prav iz njegovega srca izvirajo studenci žive vode. »In kdor sprejme živo vodo od Gospoda, pravi Jezus, da bodo tudi iz njegovega osrčja izvirali studenci žive vode. To polnost življenja, to živo vodo Bog namenja vsem. Gospod je vsakega človeka ustvaril po svoji podobi in mu dal neumrljivega duha,« je dejal škof in dodal, da ne samo, da nas je Bog ustvaril in poklical v življenje, ampak to življenje s številnimi darovi vedno znova ohranja in nasičuje.

Pridiga škofa Franca Šuštarja

Spoštovani duhovniki, bratje frančiškani – varuhi Marijinega svetišča, drage sestre redovnice, dragi člani Gibanja za življenje, drage poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre.

Danes na rožnovensko nedeljo smo vsi mi - romarji pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Za vsako romanje si prav gotovo predstavimo neki namen in pridemo s prav posebnimi prošnjami in zahvalami. Danes jih imamo najbrž kar veliko. Vsak ima svoje namene. Jaz bi vas rad spomnil na skupne namene, ki jih polagamo pred našo nebeško Mater Marijo in pred Vsemogočnega Boga na oltar. To je zahvala in prošnja za naše občestvo, ki ga doživljamo na Brezjah ob molitvi rožnega venca; za vse ki pripravljajo program Radia Ognjišče ter vse poslušalce, da smo lahko v molitvi in zahvali povezani med seboj; za vse, ki si v Gibanju za življenje prizadevajo za spoštovanje človekovega življenja in dostojanstva vse od spočetja do naravne smrti; zahvala in prošnja za papeža Frančiška, za sinodalne očete in vse mlade o katerih se sedaj pogovarjajo v Rimu na sinodi.

Rožnovenska nedelja nas posebej spominja na potrebnost naše molitve. Praznik poznamo od davnega leta 1571. Takrat je Evropi grozila velika nevarnost, saj so Turki v Sredozemlju pri Lepantu zbrali zelo močno vojno ladjevje. Kristjani v Evropi so se čutili močno ogrožene: bali so se za svoje življenje, za svojo vero in svojo kulturo. Papež Pij V. si je z vsemi močmi prizadeval, da bi krščanski vladarji združili svoje moči in se Turkom postavili po robu; vse verne ljudi pa prosil, da bi z molitvijo rožnega venca prosili Nebeško Mater Marijo za pomoč. Čudežno so kristjani zmagali in odvrnili turško nevarnost. Papež je pripisal zmago Marijinemu varstvu in 7. oktober poimenoval kot praznik »Marije Zmagovalke« in to praznujemo prav danes. Kasneje so papeži z mnogimi spodbudami priporočali molitev rožnega venca v občestvu župnij, še bolj pa po družinah. Posebne spodbude je Cerkev doživela ob Marijinih prikazovanjih v Lurdu in v Fatimi, ko je Marija prosila in naročala, da bi ljudje molili rožni venec za spreobrnjenje in stanovitnost v veri. Te Marijine spodbude in prošnje vsi poznamo.

Medtem ko danes pogosto govorimo o krizi molitve, se morda starejši še spomnite, kako ste pred nekaj desetletji po družinah še zvesto molili rožni venec. Ta molitev je v preteklosti ohranjala številne generacije ljudi v tesni povezanosti z Bogom in zvestobi v veri. Prav molitev rožnega venca v družinah je predstavljala osrednji dnevni obred, ko se je začutila družina kot Cerkev, mala skupnost Cerkve, ki pa je povezana v duhu z vesoljno Cerkvi jo in vsemogočnim Bogom. Morda molitev ni bila vedno zbrana in urejena; bila pa je izraz zvestobe ter vere ljudi, ki so zaupali Bogu in prosili vsak dan sproti za Božje varstvo. Tako so ljudje ohranjali življenje, vero in tudi kulturo – pred vsemi različnimi nevarnostmi.

Pomislimo, bratje in sestre, kako je s tem danes, koliko molimo rožni venec; kako je s to molitvijo v naših družinah? Vem, da je še veliko ljudi, ki so v molitvi rožnega venca združeni z Bogom in Marijo skozi ves dan ali tudi vso noč. Vendar pa naj ta molitev ne ostane privilegij le za starejše ljudi. Želim, da bi bila ta molitev prisotna zelo močno. Bolj, kot da bi govorili o potrebnosti in pomenu molitve, vzemimo v roke rožni venec in ga molimo. Zato smo danes pred sveto mašo zmolili dva dela rožnega venca, po sveti maši bomo zmolili pa še dva. Ta molitev, ki je sestavljena iz besed svetega pisma in je pravzaprav Božja beseda, v naši duši in našem telesu pripravlja sveti prostor, Božje okolje, ter nam podarja Svetega Duha. V te trenutke in to Božje okolje prinesimo naše misli, stiske, raztresenosti, vse dogajanje dneva in dogodke okrog nas… Vse to povežimo skupaj z Božjimi besedami in skrivnostmi Jezusovega življenja v venec, ki ga podarjajmo Mariji. Prosim vas, da bi pogosto molili rožni venec.

S posebno prošnjo v današnji molitvi prosimo ZA ŽIVLJENJE.

Čeprav se vsi strinjamo, da je življenje dragoceno, vidimo v našem narodu, kako je življenje ogroženo in pri nekaterih ljudeh ter okoljih zelo malo vredno. Pomislimo na številne oblike zanikanja in ogrožanja življenja; ne samo splav in evtanazija, vsaka zloraba in izkoriščanje človeka, vsak greh in vsako sovraštvo, vsako nespoštovanje bližnjega ali prezir, vsak polomljen odnos v osebnem življenju, v družinah in drugih skupnostih - ogroža življenje. Pri vseh teh stvareh se čuti pomanjkanje življenja in ljubezni. Skupaj z vsemi ljudmi kristjani čutimo žejo po polnosti življenja, žejo po Bogu. Zato je tako primerno, da so člani Gibanja za življenje za letošnje geslo izbrali besede pesnika Franceta Balantiča: »Studencev močnih, čistih sem željan!«

Ta misel nas najprej spomni, da se je treba zavedati svoje žeje, svojega uboštva. Potem pa, da je to žejo možno potešiti. Čisti studenci žive vode morejo odžejati človeka. Jezus je ta ŽIVA VODA, voda življenja, po kateri hrepeni psalmist in z njim vsak človek. Iz Jezusovega Srca, iz katerega je pritekla kri in voda, tudi sedaj vedno izvirajo studenci žive vode. Kdor sprejme živo vodo od Gospoda, pravi Jezus, da bodo tudi iz njegovega osrčja izvirali studenci žive vode. To polnost življenja, to živo vodo Bog namenja vsem. Gospod je vsakega človeka ustvaril po svoji podobi in mu dal neumrljivega duha. Ne samo da nas je ustvaril in tako poklical v življenje; to življenje vedno znova ohranja in nasičuje. Toliko stvari nam podarja, le potrebno je sprejemati njegove darove. Obilje Božjih darov so močni in čisti studenci žive vode.

Bratje in sestre, kako te misli, to hrepenenje in Božjo ponudbo postaviti v vsakdanje življenje? V vsakem posamezniku, v zakonu, v družini, v družbi?

Današnja Božja beseda nam govori o tem, kje se pri ljudeh polnost življenja in ljubezni začenja. Začenja se pri možu in ženi, ki se po Božji volji združita in nista več dva, ampak eno. V to njuno združitev, v to preprosto človeško ljubezen vstopi Bog s svojo močjo in ljubeznijo, ko moški in ženska skleneta sveti zakon. Ta zakonska skupnost v Bogu je izvir in nov močan studenec žive vode. Tu se lahko oblikuje in krepi pravi odnos do življenja, do spoštovanja človeka ustvarjenega po Božji podobi.

V to razmišljanje lahko vključimo tudi misel na mlade, o katerih v teh dneh razpravljajo sinodalni očetje v Rimu. Sinoda namreč nosi naslov: »Mladi, vera in razločevanje poklicanosti«. Otroci in mladi ne morejo zaživeti drugače kot iz ljubezni očeta in matere. Naj bo želja po močnih in čistih studencih pravzaprav želja po močnih in čistih družinah; po zakoncih po Božji podobi in upodobljeni po Božjem srcu; po zakoncih ki vstopajo v pogovor z Bogom; po družinah, ki sprejemajo za svoje besede, ki prihajajo iz Jezusovih ust in vrednote Božjega kraljestva. V takšnem okolju, bodo mladi občutljivi in hkrati tudi že navajeni na Gospodovo govorico. Lažje bodo prisluhnili, kaj jim Gospod govori in na kakšno pot življenja jih vabi.

Tudi, če se ljudje in posebej mladi znajdejo v situacijah, ki niso idealne ali so morda celo pravo nasprotje urejenosti zakoncev in družin, Gospod ne zapusti človeka. Ob tem pomislimo na ljudi, ki so sami in osamljeni, pomislimo na vdove in vdovce; na otroke ki nimajo obeh staršev ob sebi; na ljudi, kjer sta se starša ločila; na bolne ljudi; na ljudi, ki ne morejo imeti otrok; na ljudi, ki so v materialnih stiskah (stanovanje, delo in zaposlitev, ujetosti in odvisnosti, …). Naj Gospod uporabi tudi nas, ko nam podarja svojo ljubezen, da bo lahko tudi preko nas odžejal ljudi žejnih ljubezni in Božje bližine. Mi pa prosimo našo nebeško Mater Marijo, da nam bo pomagala, varovala vse ljudi pred tistimi ljudmi in stvarmi, ki ogrožajo življenje. Amen.

 


Ne spreglejte: