Ljubljana, sobota, 20. oktober 2018, 02:37

Zmečimo kamenje

0:00
0:00
dr. Ivan Štuhec
Foto © osebni arhiv

"Vsaka kriza je priložnost za katarzo, za spremembo, za spremembo mišljenja, gledanja, delovanja in za spremembo pravil."

Včeraj, ko sem pripravljal komentar, smo pri bogoslužju brali evangeljski odlomek po Luku, ki govori o grešnici, ki je prišla v farizejevo hišo k Jezusu in mu izkazala izjemno pozornost. Jezus jo na koncu nagovori z znanimi besedami: »Tvoja vera te je rešila pojdi v miru«.

Ta odlomek je eden od tistih, ki postavijo grešnico – prešuštnico, torej spolno prestopnico, v kontekst soočenja z Jezusom in farizeji. Spomnimo na prizor, ko bi naj Jezus v skladu s postavo pritrdil farizejem in pismoukom, da je potrebno grešnico kamnati. On pa jim pravi, »kdor je brez greha naj prvi vrže kamen vanjo«. In kot pravi evangelist, so se vsi pobrali. Vprašanje spolnega prestopništva je tako na dveh pomembnih mestih v evangelijih postavljeno v trikotnik: grešnica, Jezus, farizeji. Sicer pa nam evangeliji in s tem Jezus sorazmerno malo povedo, kaj si je Jezus konkretno mislil o človekovi spolnosti in o tem, kako jo naj živimo kot človeška bitja in kot kristjani. Zadnja razkritja pedofilskih in drugih spolnih zlorab v cerkvenem kontekstu kličejo po ponovni in obnovljeni refleksiji o tem, kako živeti svojo spolno naravo.

Če pogledamo cerkveno in siceršnjo družbeno preteklost, lahko ugotovimo, da se je v različnih obdobjih, različno razumevalo in živelo človekovo spolno naravo. Judovstvo in krščanstvo se je soočalo s problemom spolnosti kot človekove pobožanstvene sile, ki je v religijah takratnega okolja od Grkov do Rimljanov in drugih ljudstev, igrala pomembno vlogo, tako znotraj religioznega kakor siceršnjega življenja. Obema, judovstvu in krščanstvu je šlo za to, da človekovo spolnost demitologizirata, da ji vzameta moč in zmožnost, ki gre in pripada samo Bogu. Od tod tudi v judovstvu predpisi in pravila, ki urejajo to področje, ne nazadnje tudi v interesu celotne skupnosti in njenega obstoja. Odkloni od urejene in človeka vredne spolnosti so bili vedno prisotni, tudi kasneje v prvih krščanskih skupnostih. Za to je apostol Pavel na tem področju bistveno bolj zgovoren, kakor evangelisti.

V novejšem času smo dobili več dokumentov s strani cerkvenega učiteljstva, ki se ukvarjajo z vprašanji človekove spolnosti. Letos se spominjamo petdeset let izida razvpite okrožnice Humanae vitae, Pavla VI. Nekoliko pozabljena in redko spominjana je okrožnica Benedikta XVI. »Bog je ljubezen«. Gre za kratko in izjemno strnjeno besedilo, ki se odlikuje predvsem v prvem delu po tem, da je papež zelo pozitivno ovrednotil človeški eros in posledično tudi sexus. Povzemimo dve misli iz te okrožnice. Prva zadeva preseganje dualizma med duhom in telesom. Benedikt pravi: »Če hoče biti človek le duh in bi rad tako rekoč zavrgel telo kot zgolj živalsko dediščino, zgubita duh in telo svoje dostojanstvo. Če pa z druge strani zanika duha in tako smatra snov, telo kot edino stvarnost, spet zgubi svojo veličino«(5). In ko poda svojo opredelitev pojma ljubezen pravi: »Ljubezen obsega celoto človeške eksistence v vseh njenih razsežnostih, tudi v razsežnosti časa. To ne more biti drugače kajti njena obljuba je usmerjena v dokončnost: ljubezen je usmerjena v večnost. Da, ljubezen je »ekstaza«, toda ne v smislu trenutka pijanosti, ampak ekstaza kot stalna pot, stalni izhod iz vase zaprtega jaza k osvoboditvi jaza, k darovanju sebe in prav k odkritju sebe, še več k odkritju Boga« (6).

Ne glede na dejstvo, da nam sveto pismo posreduje pozitivni pogled na človekovo spolnost, še posebej velja spomniti na knjigo Visoke pesmi, je potrebno priznati, da v krščanski tradiciji ni bilo vedno tako. Prav boj med duhovnim in telesnim je v veliki meri botroval naziranjem, o katerih govori Benedikt, ko pravi, da zgolj poudarjanje duha in duhovnega pelje v izgubo celotnega človeškega dostojanstva. Roko na srce, katoliška duhovnost in njena askeza je pogosto počela prav to.

Lahko rečemo, da je seksualna revolucija oseminšestdesetih let prejšnjega stoletja Cerkev in njeno moralo na tem področju našla popolnoma nepripravljeno in na levi nogi. Cena je bila velika. Po koncilu številni izstopi duhovnikov, redovnikov in redovnic iz duhovniškega in redovniškega stanu. Napad svetovne javnosti na cerkveno moralo, ki je proti splavu in kontracepciji. Nerazumevanje in tudi ne sprejetje priporočenega odgovornega starševstva s strani cerkvenega učiteljstva za številne krščanske zakonce. V tej liniji lahko vidimo tudi zadnja odkritja pedofilskih in drugih spolnih škandalov v katoliški Cerkvi. Skupni imenovalec vsemu temu je vprašanje, ali imamo danes v katoliški Cerkvi izdelan model spolne vzgoje, spolnega osveščanja in načinov življenjskih praks, ki vse, vsaka na svoj način, daje konkreten odgovor, kako živeti svojo spolnost na celovit, rodoviten in svoboden ter odrešen način? Poizkusov v tej smeri je veliko, poti so različne in odvisne od različnih darov posameznikov. Imamo pa še vedno disciplino, ki je nastala pred seksualno revolucijo in pred novejšimi besedili cerkvenega učiteljstva. To velja tako za področje zakonske zveze in ljubezni v njej, kakor za področje duhovniškega in redovniškega življenja. Disciplina, pravila so v pristojnosti avtoritet, kakršni so bili farizeji. V evangelijih vidimo, kakšen je Jezusov odgovor. Njega ne zanima najprej pravilo ampak človek. Za to, ker je pravilo zaradi človeka in ne človek zaradi pravila. V tem je bistvena razlika med njim in farizeji. S tem pa ni rečeno, da za Jezusa pravila niso pomembna. So, v koliko še varujejo pomembne življenjske vrednote in s tem življenjske prakse.

Če pogledamo v Zakonik cerkvenega prava, ki je nastal v začetku 20. stoletja in v onega, ki je nastal proti koncu istega stoletja, bomo videli marsikatero spremembo. Včasih je bila zakonska spolnost dolžnost in edini namen je bila rodnja otrok, danes ni dolžnost ampak svobodna podaritev dveh v ljubezni in njuna odprtost za spočetje. Kdor bi v tem ne videl pomembnega napredka in razvoja, bi bil slep ali zaslepljen. Danes lahko rečemo, da je zahvaljujoč seksualni revoluciji tudi v Cerkvi prišlo do novih uvidov in spoznanj, ker je bila prisiljena na novo opredeliti svoja stališča.

Kot vemo bi naj papež Frančišek naslednje leto februarja povabil v Rim vse predsednike škofovskih konferenc. Povod za to so pedofilske zgodbe, ki prihajajo na dan po vsem svetu. Cerkev je upravičeno pa tudi neupravičeno izpostavljena na tem področju. Karkoli naredi in predpiše katerakoli ustanova na tem svetu, vedno bo prihajalo do zlorab. To pa še ne pomeni, da ne bi prav spolne zlorabe bile povod, da katoliška Cerkev razmisli o svojih disciplinskih in drugih časovno pogojenih predpisih. Tudi o dosedanji obliki celibata. Cerkev mora najti nove in drugačne poti, ki bodo različnim ljudem omogočile, da bodo sposobni živeti integrirano spolnost v različnih oblikah življenja in posvetitve za Božje kraljestvo. Kako pravi Benedikt, »ljubezen je ekstaza kot stalna pot, stalni izhod iz vase zaprtega jaza k osvoboditvi jaza, k darovanju sebe in prav k odkritju sebe, še več k odkritju Boga«. To z drugimi besedami pomeni, da je v človekovi erotični dimenziji, kot Božjem daru človeku, potrebno videti tisto razsežnost, ki je v stalnem razvoju in spreminjanju, ki samega sebe presega iz egocentričnosti v odgovornost in skrb za širšo skupnost, kar v krščanskem kontekstu imenujemo agape.

Nekateri govorijo o krizi Cerkve, prav zaradi pedofilskih zgodb. Vsaka kriza je priložnost za katarzo, za spremembo, za spremembo mišljenja, gledanja, delovanja in za spremembo pravil. Cerkev je imela in bo imela še veliko kriz, ker je med drugim sestavljena iz nas ljudi. In če imamo mi krize, zgodnjih, srednjih in poznih let, torej vse življenje, kako pa naj bo Cerkev tega obvarovana.

A na rob pedofilije v Cerkvi je potrebno še nekaj dodati. Pri vsej tragiki in grešnosti, pri vsem obsojanja vrednem početju, se je potrebno vprašati, ali niso največji propagandisti spolnega razvrata tisti, ki danes najbolj obsojajo in kažejo s prsti na katoliške duhovnike, češ saj so vsi pedofili. Ne nismo in nikoli nismo bili. Metanje kamnov v katoliške duhovnike je postalo globalni šport. A če smo že pri tem, da počistimo Avgijev hlev, dajmo vse. Očitno je tokrat med vsemi institucijami pred voznik katoliška Cerkev. Hvala Bogu. A če bo ostalo vse samo pri katoliški Cerkvi, smo storili nekaj, ne pa vse. In če smo že pri metanju kamnov, dajmo zmetat vse. Samo ne v grešnike ampak iz sebe.


Ne spreglejte: