Ljubljana, torek, 20. november 2018, 22:43

Šola brez glave

dr. Ivan Štuhec
Foto © osebni arhiv

Slovenski šolski sistem je več kot dvajset let zaznamovan z Gabrovo ideološko reformo, ki je nihče ne upa resno odpraviti, ker je dejansko sivi stric slovenskega šolstva še vedno Gaber in druščina.

Letošnje šolsko leto se je pričelo v zanimivi situaciji, ko bi lahko rekli, da je šola brez glave. Mislimo namreč na ministra/ico, če ji seveda upravičeno ali pa tudi ne, pripišemo vlogo glave na šolskem telesu. Morda pa so ministri bolj v vlogi roke, ki iz enega žepa v drugega daje denar. Vsekakor je dosedanja ministrica na odhodu in novi minister na prihodu morda celo na pohodu. Slednje bomo še videli.

Za dosedanjo ministrico lahko rečemo, da je bila najbolj brezbarvna figura na tem položaju od vseh ministrov in ministric, ki so zasedali mesto ministra za šolstvo. Na nek način je vzdrževala zatečeno stanje. Bila je brez vizije in brez rešitev, ki bi šolstvo pomaknile v polje debirokratizacije, dezideologizacije in depolitizacije in ga postavilo končno tja kamor spada, v polje pedagogike. Slovenski šolski sistem je več kot dvajset let zaznamovan z Gabrovo ideološko reformo, ki je nihče ne upa resno odpraviti, ker je dejansko sivi stric slovenskega šolstva še vedno Gaber in druščina. Prihajajoči minister bo to smer samo še utrdil in glede na levičarsko konstelacijo vlade kot celote bistveno bolj zaostril, kot je to počela ministrica Brenčič Makovčeva.

Večina staršev je v Sloveniji še vedno povsem zadovoljna s šolo takšno kot je. Res je vedno več primerov, ko starši z advokati gredo nad učitelje, a javnomnenjsko bo šola pristala na vrhu zadovoljstva. Z drugimi besedami to pomeni, da se je starševstvo sprijaznilo z bojem za ocene in točke, ki jih otroci nabirajo za to, da bodo na koncu devetletke pristali v željeni srednji šoli. V srednji šoli so se vsi sprijaznili s tem, da je vse usmerjeno v maturo in njene rezultate, da se z ustreznim številom točk pride na željeno fakulteto. In na fakultetah je vse usmerjeno v to, da se naredi izpite in doseže diploma ali magisterij. Pri profesorjih pa je najbolj pomembno, da si po resnično znanstveni ali še lažje po dogovorni poti zberejo dovolj točk za napredovanje in ustoličenje do smrti na profesorske stolčku.

Vse to govori o tem, da je šola eno samo piflanje, preverjanje znanja zaradi znanja in jutrišnje pozabe. Dovolj je, da v svoji organizaciji narediš razpis za kakšno delovno mesto in opraviš pogovore s potencialnimi kandidati, da ugotoviš, koliko je ura na koncu celotne verige slovenskega izobraževalnega sistema. Ljudi učimo, kako priti do papirja, ne pa kako znati kaj narediti in biti samostojen in kreativen. Še najmanj pa jim pomagamo, da bi v življenju svoj poklic opravljali z veseljem. Do tega pa lahko pridemo samo tako, da bo v izobraževalnem sistemu edini kriterij pedagoški, ki ima za cilj realni vsestranski razvoj vsakega posameznika.

Vir: Časnik.si


Ne spreglejte: