Ljubljana, torek, 25. september 2018, 09:10

Dan preprečevanja samomora: Nikogar nimamo pravice obsojati!

0:00
0:00
Predstavitev knjige Ko izgubiš
Foto © Marjana Debevec

Osrednja misel letošnjega svetovnega dneva preprečevanja samomora je, da je samomor možno v veliki meri preprečiti, a je za to potrebno sodelovanje mnogih: družine, prijateljev, sodelavcev, skupnosti, zdravstvenih delavcev, verskih voditeljev, politikov in vlade. V galeriji Družina so dopoldne predstavili knjigo Ko izgubiš ..., v kateri avtorica Anja Klančar pričuje o prebolevanju samomora v družini.

Zaradi samomora vsako leto umre več kot 800.000 ljudi. V Sloveniji je v lanskem letu za posledicami samomora umrlo 411 ljudi in sicer 327 moških in 84 žensk.

Danes se bo končala tudi mednarodna akcija Prekolesarimo svet. Začela se je 10. avgusta, njen namen pa je razširjati zavedanje, da samomore lahko preprečujemo, ter obenem vzpodbujati druženje in povezovanje med ljudmi.

Anja Klančar je na prvi pogled povsem običajno mlado dekle – radovedno, sproščeno, polno energije. A njeno življenje je odločilno zaznamovala družinska tragedija, oba starša sta si namreč v razmiku sedmih let vzela življenje.

Bistveno je spregovoriti o svoji bolečini, stiski, prebolevanju, tudi jezi, o iskanju pomoči in upanja, in to je Anja Klančar pogumno storila v svoji knjigi in na njeni predstavitvi. Iskreno je priznala, da še vedno doživlja težke trenutke, še posebej ob praznikih, obletnicah, rojstnih dnevih in dogodkih, ko bi si starše še posebej želela imeti ob sebi.

S knjigo je pomagala najprej sebi, za pisanje pa se je odločila tudi zato, ker sama med žalovanjem ni imela možnosti, da bi si stisko olajšala z iskanjem pomoči v literaturi.

Žalovanje

Avtorica knjige se je s temo samomora spopadla tudi strokovno, v svoji diplomski (življenje po samomoru bližnjega) in magistrski (žalovanje po naravni smrti in po samomoru) nalogi. Strokovno pisanje pa ne dopušča subjektivnega pričevanja, zlitja čustev in izpovedovanja. Zato je knjiga pomembno čtivo za vsakogar.

Žalujoči potrebuje pomoč ljudi, tudi avtorica knjige je hvaležna, da je ljudje niso zapustili, temveč jo spremljali med žalovanjem, težko pa je pristopiti do žalujočega, saj se bojimo, da bi izrečene besede stisko povečale.

Anja Klančar svetuje predvsem sočuten pristop, skupaj za Bogdanom Dolencem sta se strinjala, naj spregovori molk. Žalujoči potrebuje poslušalce, to pa smo lahko vsi. Prav je prisluhniti njegovi stiski, pustiti, da je slišan. Ob smrti se sreča z različnimi strokovnjaki (policisti, medicinskim osebjem, družinskim zdravnikom, duhovnikom, psihiatrom). Med žalovanjem ni sam, čeprav se tega morda ne zaveda.

Pristop Cerkve do samomora

V preteklosti, še globoko v 20. stoletju, je Cerkev umrlim po samomoru, odklanjala javni cerkveni pogreb, kot je dejal Bogdan Dolenc, pa ni zavračala molitve in blagoslova. Odklanjanje je bilo predvsem svarilo, da bi ljudi odvrnili od te oblike smrti. V spremni besedi je spregovoril o minljivosti, odklanjanju uničenja, propada svoje osebe in hrepenenju po podaljšku, ne le na Zemlji, temveč tudi po nadaljevanju onkraj.

Zaradi napredka ved, kot so psihologija, teologija, psihoterapija, ki so prinesle nove globine v človeško dušo, je pristop spremenila. Ob pogrebu umrlega zaradi samomora je svetoval umirjene, tolažilne besede, mašne speve in psalme. »Nimamo pravice o človeku, ki je odšel, dajati sodbe, ker je že dal odgovor Bogu, ki je edini pravični sodnik.«

Duhovniku se ljudje tudi izpovedo, da imajo samomorilne misli, kar vodi v slepo ulico. Breme stiske se poveča, človek jih odnese s seboj v večnost, hkrati pa naloži krivdo bližnjim, s katero se nato spopadajo. »Krivda nikomur ne koristi,« je povedala Anja Klančar.

Kako najti smisel, ko se zdi, da ga ni?

Po odgovor na to vprašanje se je dr. Dolenc zatekel k življenjski zgodbi znamenitega skladatelja Ludwiga van Beethovna, ki se je zaradi izgube sluha spraševal o smislu življenja in ga našel v kreposti in umetnosti. Izbral je potrpljenje, saj je verjel, da mora še veliko storiti. In res je. Pozneje je napisal kar osem od svojih devetih simfonij.

Imeti trdnosti, nekaj, kar te žene naprej, načrti, ki je treba še uresničiti, čut poslanstva in odgovornosti do bližnjih, to so razlogi za življenje. Seveda pridejo lahko zelo težka obdobja. Ali kot je dejal Dolenc, »Stiska lahko človeka zelo stisne

Avtorica knjige Ko izgubiš … je upanje našla v ljudeh, ki so zdržali z njo. »Tudi meni so se zamajal tla pod nogami, nikoli si nisem mislila, da bom morala skozi takšno tragedijo. Veliko mi je pomagala vera, sočustvovanje drugih ljudi, empatija, ki mi je bila namenjena, in da so določeni ljudje zdržali z menoj. Seveda bolečine nihče ne more vzeti. Veliko je bilo tudi jeze proti sami sebi, potem jeze na starše, na Boga, lahko bi s to jezo tudi nadaljevala.«

Vabilo, da bi se zavedali lepega in bili za to hvaležni

»Morda tudi vi žalujete, morda poznate koga v stiski, pa ne veste, kako bi pristopili, morda vas malce zanima žalovanje ali pa ga odrivate daleč daleč stran, morda vas zanima, kako izguba zaradi samomora boli, morda je kdo izmed vaših najbližjih in najdragocenejših ljudi napravil samomor in vas obdajajo krivda, strah, nemoč, negotovost in neprespane noči. Morda se bojite, kaj bo, ko boste koga izgubili, morda vas je strah jutrišnjega dne … A vabim vas (in tudi sebe), da bi se ob branju zavedeli lepega v našem življenju in bili za to hvaležni,« je v uvodu h knjigi zapisala avtorica in dodala, da kljub trpljenju, ki ga doživljamo, nismo nikoli sami – čeprav se nam prevečkrat tako zdi.


Ne spreglejte: