Naša vzgojna katastrofa

| 05.09.2018, 17:31

Pred nami je začetek novega šolskega leta. Zato je potrebno reči nekaj besed na račun izrivanja vzgoje iz slovenske šole. Naša šola je lep primer tako imenovanega industrijskega modela šole. Značilno zanj je troje: prvo – v čim krajšem času strpati v glave učencev čim več podatkov, številk, formul in druge učne snovi; drugo – spodbujanje učencev k učenju v glavnem s pomočjo ocen in točk, ne pa s podžiganjem njihove žive radovednosti in tretje – zanemarjanje vzgojne naloge šole.

Slednje je še kako problematično, saj nastaja zaradi tega neizmerljiva škoda za posameznika in celotno slovensko družbo. Zato se spomnimo, kaj so nekoč menili naši vodilni pedagoški teoretiki: Filozof Karl Oswald je zapisal: »Cilj izobraževanja bodi v mišljenju, dejanju in nehanju izobražencev postaviti jasnost in red namesto nepreudarnosti in zmede… Bistvo človeka se ne izraža v njegovem poklicu ali konglomeratu znanja, vrednost človeka ne leži v odlomkih, temveč v celoti, v njegovi osebnosti. Oblikovati osebnost učencev je naloga izobraževanja.« Podobnega mnenja je bil teolog in psiholog Anton Trstenjak. Izpod njegovega peresa beremo: »Cilj vzgoje in izobraževanja naj bo vrednostno usmerjen in v vrednostno čuteč človek. Znanje je potrebno postaviti v službo ljubezni, človečnosti in ustvarjanja boljšega in pravičnejšega sveta«. Pedagog Stanko Gogala pa: »Šola naj razvija sposobnost mladih ljudi za polno in močno, toplo in pristno, osebno in živo, razgibano doživljanje, sposobnost občutenja in doživljanja vere, lepote in dobrote, pravičnosti ter sposobnost ljubezni …« In danes? Šola je srečna, če se ji posreči zagotoviti nemoten potek pouka in preprečiti, da učenci ne poškodujejo drug drugega in uničijo šolsko opremo. Kaj dosti več šola na vzgojnem področju ne zmore. Vendar ne gre kriviti za to le šolo in učitelje. Živimo namreč v vedno bolj razpuščeni družbi, družbi, ki izgublja etične, moralne, estetske in kulturne norme. In kdo je potemtakem kriv za pomanjkljivost vzgojnega dela v našem šolskem sistemu? Odgovor je jasen: naši profeti vulgarne variante liberalizma.

Prepričani so, da sta šolsko znanje in razum dovolj za urejeno osebno in družbeno življenje človeka; mislijo, da postane mlad človek svoboden, če mu ne postavimo nobenih ovir; zagovarjajo pravice brez dolžnosti, svobodo brez odgovornosti in »antiavtoritativno vzgojo«, katere rezultati so največkrat zgolj neposlušnost, samovolja, nediscipliniranost, notranja zmeda in gnanost človeka; propagirajo tisto vrsto strpnosti, ki je v resnici ravnodušnost in katere moto je zato: »Počnite, kar vas je volja in pustite meni početi, kar je mene volja«; enačijo vsako vzgojo z nedopustno indoktrinacijo; prišepetavajo mlademu človeku: »Bodi, kar si«, namesto »Bodi dober človek«; tako zelo mrzijo vsako vzgojo, da so nedavno tega celo preimenovali šolske predmete, kot na primer telesno vzgojo v šport, glasbeno vzgojo v glasbeno umetnost in likovno vzgojo v likovno umetnost; ne rečejo in ne storijo nič proti poplavi primitivnega, plehkega, prostaškega , slaboumnega in bolestnega, kateri so izpostavljeni naši mladi ljudje noč in dan. Skratka – zagovarjajo, poveličujejo in spodbujajo zgolj tiste osebnostne lastnosti človeka, ki pomagajo gladkemu in nemotenemu gospodarskemu in političnemu delovanju liberalne družbe. Zanjo pa je znano, da potrebuje v prvi vrsti osebnostno okrnjenega, enodimenzionalnega človeka.

Žal ne bo lahko kaj prida storiti proti aidsu kulture, ki ga širijo. Ti ljudje in te skupine so se namreč zažrle v vse pore slovenske družbe in potemtakem tudi v oblastne in vodilne izobraževalne strukture. Zato zaslužijo toliko večjo zahvalo vsi in še posebej učitelji, ki niso vrgli puške v koruzo in jemljejo svojo vzgojno nalogo še naprej zelo resno.