Ljubljana, sreda, 19. december 2018, 09:21

Ideologija strokovnjaštva je v zatonu

Matej Kovač
Foto © ARO

Videti je, da je ideologija strokovnjaštva sedaj v zatonu, da jo bo Marjan Šarec pospremil na mrtvaški oder. Ob vzpostavitvi demokracije ni bilo mogoče zanikati ekonomskega in moralnega propada komunističnega političnega projekta. Tudi protagonisti razpadajočega režima so se zavedali nezmožnosti socialističnega sistema, da državljanom zagotovi spodobno blaginjo. Zatočišče za svoje politično preživetje so našli v dveh političnih držah, ki sta ljubi večini Slovencev: v gospodarskem nacionalizmu (ubranili bomo slovensko gospodarstvo pred tujci) in v strokovnjaštvu (mi imamo izkušnje, znanje, za nami stoji stroka, zato smo upravičeni do vladanja). Svoje politične nasprotnike, novopečene politike strank v Demosu, so preko mreže novinarjev, družbenopolitičnih delavcev obtoževali, da so ravno nasprotno: da bodo Slovenijo prodali tujcem, da nimajo niti voditeljskih niti organizacijskih sposobnosti in da so, ker niso strokovni, preveč radikalni.

Ekonomski nacionalizem in strokovnjaštvo

Ideologija ekonomskega nacionalizma se je v javnosti diskreditirala postopoma. Začelo se je s prodajo tujcem na način, da so kupnino za prodano dobila privatizirana podjetja – holdingi, ki so jih obvladovali tehnokrati iz bivšega režima in ki so s kupnino utrjevali svoje pozicije v lokalnem biznisu. Končalo pa se je z bankrotom finančnih holdingov in z drugo sanacijo bančnega sistema, s katero so se tujci »polastili« slovenskih nacionalnih šampinjonov. Branjenje NLB pred tujimi lastniki je zadnji trzljaj politične drže, ki ne omogoča več političnih uspehov. Celo velik del volivcev, ki voli leve stranke, se zaveda, da je državno lastništvo banke garant za naslednjo sanacijo.

Ideologija strokovnjaštva je bila bolj trdoživa, a izgleda, da jo bo sedaj Marjan Šarec pospremil na mrtvaški oder. V devetdesetih so tudi pomladne stranke sprejele izziv naslednic družbeno-političnih organizacij in so promovirale profesionalizem v politiki. Bitka ni bila enakopravna, saj so mediji organizirali umor osebnosti za vsakega potencialnega nasprotnika tranzicijske levice, ki bi utegnil javnost prepričati s svojimi voditeljskimi in organizacijskimi sposobnosti. Spomnim se insinuacij v dnevnih časopisih, da Lojze Peterle na zna angleško, da ima Marjan Podobnik psihične težave. Takšna je bila tudi umetno ustvarjena afera z visoko plačo, ki je končala Arharjev poizkus politične kariere. Stranki LDS in ZLDS sta izgledali kot dobro naoljena politična stroja, ki nikoli ne bosta imeli težav z rekrutiranjem in vzgojo učinkovitih profesionalnih politikov.

Verodostojnost je za politika pomembnejša kot strokovnost

K sreči se jim je zalomilo na dveh področjih: pri verodostojnosti in pri ekonomski degradaciji profesionalne politike. Še bolj kot stroka (v politiki so stroka voditeljske in organizacijske veščine) je za preživetje profesionalnega politika pomembna verodostojnost. Ni mogoče hkrati zganjati socialne demagogije in se bratiti s tajkuni. Ko se je izkazalo, da je izvoljivost starih izkušenih političnih mačkov zaradi izgube verodostojnosti vprašljiva, je bilo potrebno najti nove obraze.

Socialna demagogija je pomembna za politični uspeh. Vprašanje je le, kdaj se z demagogijo pretirava. Z zniževanjem plač, oziroma z zadrževanjem plač najvišjih političnih funkcionarjev se je doseglo, da so politične funkcije, vsaj za tiste najbolj sposobne, ki jim je zaslužek glavni karierni motiv, nezanimive. Motiv, ki lahko kompenzira finančno izgubo posamezniku, je lahko na primer, da se naredi nekaj novega in da se preseže status quo. A tak motiv lahko vodi le sposobne politike v strankah, ki so bile zadnjih pet let v opoziciji.

Zadnji sposoben politik, ki ga je tranzicijska levica katapultirala v javnost je bil Zoran Jankovič. Njegov (in naš) problem je, ker so njegove »sposobnosti« popolnoma neprimerne za osebo na javni funkciji. Javno se ga je odrekel celo njegov boter Zdenko Roter. Za Jankovićeve nasprotnike je njegovo županstvo le politično zatočišče nesposobnega tranzicijskega managerja, za njegove podpornike pa vir klientelističnih uslug.

Novi obrazi

Problem tranzicijske levice je, da se volitve vrstijo hitreje, kot so strici iz ozadja sposobni rekrutirati politično učinkovite nove obraze. Manj kot so sposobni novi obrazi, bolj je potreben angažma dominantnih medijev pri prikrivanju njihove nesposobnosti. Ko so inštalirali Alenko Bratušek so jo nekateri mediji skušali prodati celo kot tesno sodelavko Andreja Bajuka. Medijska popularnost rada spodbudi nečimrnost in menim, da bo Bratuškova potrebovala še kar nekaj let vztrajnega političnega dela (za levo volilno telo je to predvsem napadanje Katoliške Cerkve), da bo kompenzirala negativne posledice intervjuja na CNN in samo-kandidature za evropsko komisarko.

Miro Cerar je bil, ko se je podal v politiko, javnosti znan kot pravnik, univerzitetni učitelj in kot sin slavnega olimpionika. Na prejšnjih volitvah mediji niso problematizirali dejstva, da ni imel nikakršnih, voditeljskih, organizacijskih in političnih referenc. Kot oseba, ki ima polna usta morale, je bil idealen, da zmanjša breme, ki ga za tranzicijsko levico pomeni Jankovičevo klientelistično vodenje ljubljanske občine. Iz Cerarja jim ni uspelo narediti novega Janeza Drnovška, naredili so še eno Alenko Bratušek.

Tudi v politiki so pomembna naključja. Marjan Šarec ni oseba, ki bi padla v oko Milanu Kučanu ali Zdenku Roterju. Očitno je bilo sovraštvo prvakov tranzicijske levice do Boruta Pahorja dovolj veliko, da so se oklenili prvega, ki bi lahko vsaj malo otežil Pahorju podaljšanje predsedniškega mandata. Šarec pa je podporo stricev (ne najbolj uspešno) pretvoril v trinajst poslanskih mest za svojo stranko. Servilnost dominantnih medijev do Šarca bo prišla v zgodovino slovenske politike. Šele po volitvah so pricurljale v javnost vesti o Šarčevi težavah pri šolanju, o njegovem znanju tujih jezikov javnost zaenkrat ni smela še nič izvedeti. Če ne zna dobro angleško, mu svetujem, naj se izogiba tujih novinarjev. Povsem razumljivo je, da sta se najtežje sprijaznita z vodilno vlogo Šarca na slovenski tranzicijski levici Cerar in Bratuškova, ki sta dala skozi vse težave osebe, ki je nastavljena na mesto, za katerega ni sposobna. Oba sta se marsičesa v tem času naučila, sedaj pa jima bo šefoval nekdo, ki je še manj sposoben, izobražen in izkušen kot sta bila onadva ko sta prevzela mandat.

Kar volivci volijo, to dobijo

Če želimo, da bo Slovenija kot država dobro upravljana, potrebujemo učinkovite in verodostojne profesionalne politike. Formalna izobrazba politika ni toliko pomembna, kot so pomembne voditeljske, organizacijske in pogajalske sposobnosti. Vse te sposobnosti nadarjen politik razvije skozi čas. Vrhunski politik brez izkušenj ne obstaja. Sebastian Kurz ni dokončal študija na pravni fakulteti, a se je zapisal poklicni politiki že v študentskih časih. Uveljavljena stranka mu je omogočila, da razvije svoj talent, pridobi izkušnje kot državni sekretar in minister in potem navduši volivce s svojo karizmo in zmaga na volitvah.

Nesorazmeren družbeni vpliv tranzicijskih dobičkarjev preprečuje, da bi se v Sloveniji vzpostavilo tekmovanje političnih konceptov in osebnosti na način, kot je to praksa v zahodni Evropi. Obstoja pa majhna možnost, da bodo prigode Marjana Šarca kot mandatarja streznile kritičen del volilnega telesa. Prav tako ne vidimo velikih možnosti, da se bo na naslednjih volitvah število volivcev »mačka v žaklju« bistveno zmanjšalo.


Ne spreglejte: