Ljubljana, nedelja, 09. december 2018, 23:33

Marko Juhant: Dvaindvajset bogatašev se »poja« za žogo

Del naslovnice knjige Marka Juhanta o kazni, foto © ARO
Marko Juhant
Foto © Nataša Ličen

"Kako se bo otrok soočal z novim okoljem in se znašel med novimi ljudmi, je večinoma strah le pri starših."

»Tudi nogomet ima svojo lepoto in razvoj, da ne bo pomote«, je zatrdil v sobotnem pogovoru Marko Juhant, specialni pedagog, ki ga vsak drugi mesec povabimo v oddajo »Za življenje, za danes in jutri«. Poštena igra je ena od svetlih točk športa. Mnogo otrok, mladih pa v športu žal prepozna le uspešnost, bogastvo, slavo. Dolgoletno vztrajno vlaganje, odrekanje, vsakodnevni trening, garaštvo, poslušnost in podobno, pa so stvari, ki jim otroci ne posvečajo svoje pozornosti in se jih morda premalo zavedo v svetu športa. So pa ključne.

O vrednotah nastaja knjiga, s Simono Levec jo piše Marko Juhant. »V naglici sodobnega sveta nimamo časa za premislek o vrednotah. Kaj je pravo, kaj je v redu? Starši naj premislijo, kaj je tisto, kar bi radi prenesli na svoje otroke.«

Počitniško vprašanje: Je za otroke novo okolje stres ali priložnost?

Marko Juhant: »Kako se bo otrok soočal z novim okoljem in se znašel med novimi ljudmi, je večinoma strah le pri starših. Za otroke je to priložnost novih izkušenj, v katerih delujejo drugače in jih vrstniki vidijo in doživljajo praviloma drugače. Za otroke je to ključno, in sicer, kako jih prepoznavajo in vidijo sovrstniki, ki so realni in spontani. Starejši kot so otroci pomembneje je zanje, kako jih sprejemajo vrstniki. Strahovi se menjajo, mlajši otroci se bojijo zavrnitve pri prijateljih, najstnike je strah ljubezenskih zavrnitev in tako naprej. Če je za otroke tudi med počitnicami vse organizirano, je to enako kot šola. Otrok se programu podreja, o sebi ne razmišlja. Otrok mora doživeti tudi dolgčas, ko mora sam poskrbeti za svojo animacijo, za dejavnosti, ki ga veselijo, tako začne zdravo ustvarjati iz tistega, kar mu je takrat pač na voljo.«

Več informacij o delu in knjižnih delih Marka Juhanta, specialnega pedagoga na spletnih straneh www.cmrlj.biz

Nova uredba o varstvu osebnih podatkih Evropske unije zaskrbljujoča

»Če prihaja iz Evrope, še ni rečeno, da je pametno. V ozadju tovrstnih uredb je dobra služba in razmišljanje ljudi, ki imajo vsega dovolj in se ne srečujejo z realnimi problemi, zgolj o pravicah. Tistim otrokom in staršem, ki funkcionirajo, ta uredba ne predstavlja problem. Za tiste starše in za tiste najstnike, ki so polnoletni, a imajo težave, pa ta uredba predstavlja problem, ker bodo najstniki nedvomno izrabili svojo pravico in staršem ne bodo dali pooblastil. Do sedaj smo imeli takšne primere le ob ločitvi staršev. V šoli bodo šle stvari narobe, pri osemnajstih niso vsi zreli, saj vemo, da se zrelost pomika v petindvajseta leta in morda še dlje, in polnoletni dijak si bo lahko napisal opravičilo sam, prišel bo na svoje govorilne ure, se seznanjal s svojimi opomini in ukori. Rešitev ni dobra, to uredbo bodo izrabiti tisti, ki imajo težave, ker pri njih odnosi ne delujejo.«

Kazen, da ali ne? To ni pravo vprašanje. Pravo je, kakšna naj bo?

»Kazen je dodatna informacija, skozi katero se otrok sooča s posledicami svojih dejanj in vedenja. Brez posledic ni treba ničesar spreminjati. Če pa posledice so, pa otrok razmišlja: »Aha, ali to počnem še naprej, ali pa se v izogib nevšečnim posledicam izognem tovrstnim dejanjem.« Kazen ima negativni prizvok. Skozi pravo kazen dobi otrok pomembna sporočila. Kazen ni telesni, fizični obračun, ni zasmehovanje, ne ustrahovanje, da se razumemo«, pravi Marko Juhant. »Med običajnimi kaznimi, na katero prisega marsikatera babica je, da kričečega, trmastega otroka, polijemo s hladno vodo. To je kaznivo, to ni pravi ukrep.« Veliko primernejših ukrepov je v knjigi Kazen navedel naš sogovornik. Recimo, na palčke sladolednih lučk napišimo kazni, na vsako eno, jih zložimo v šop, damo v lonček in ko otrok kaj naredi narobe, izvleče eno palčko s kaznijo. Ni mu treba pridigati, običajno se otrok zaveda, in dobro ve, kaj ni bilo prav. S časom postanejo zelo previdni, kaj delajo in kakšno je njihovo vedenje.

Vnuk se brani branja

»Večina otrok danes nima dovolj možnosti poslušanja branja zgodb drugih. Ko otrok posluša, si zaželi, da bi bral tudi sam. Ne popravljajmo otrok med pripovedovanjem, poslušajmo jih, drugače postanejo nemirni in le utrjujejo napake, na katere jih opozarjamo.«

Računalniške in telefonske igre

»Igrice, uporabo računalnika in telefona, je treba omejiti, da otrokom ne povzročajo škode. Za prvošolčka je pol ure na dan več kot dovolj, to je zgornja meja. Tudi v četrtem razredu ne kupujte otrokom telefona, naj igrajo pol ure na dan na vašem telefonu. Avtoriteta je pri tej starosti absolutno na strani staršev. Če se otrok dogovorjenega časa ne drži, mu prepoveste uporabo za en dan. Bodite dosledni. Stroka ni točno vedela, kako svetovati ob ravnanju otrok z računalniki in telefoni. Danes marsikaj že vemo in se stvari spreminjajo.«


Ne spreglejte: