Ljubljana, petek, 19. oktober 2018, 20:29

Ne se hecat'!

0:00
0:00
Image 28390
Foto © Studio

"Bilo bi smešno, če ne bi bilo resnično in tako pomembno! Če se ne bi dotikalo nas vseh in našega jutri. Človeku postane slabo, ko sliši za kakšna kupčkanja gre: mi bomo dali to, če umaknete tisto, podprli vas bomo, če naš ta glavni dobi ta ali oni sedež."

Naš pogled … Lepo bi bilo, ko bi bil jasen in optimizma, upanja poln. V prihodnost! Pa ne vem, če je ravno tako. No, moj je rahlo zaskrbljen.

Fantje, dajte se že domenit, no. Pardon, vem, ženske kvote: dame in gospodje, pozabite na razlike, pozabite na razprtije in stopite skupaj. Vsaj enkrat! Za zadeve, ki so nujne, za spremembe, ki ne morejo in ne smejo čakati. Za dobro vseh, ki smo oddali svoj glas, pa tudi tistih, ki so na volitvah trapasto molčali, zdaj pa ne morejo več. Ker se mudi! Slišimo, da na evropskem parketu marsikaj čaka, da se odločajo brez nas, morda namesto nas. Doživljamo, da se čaka tudi drugod. V zdravstvu, denimo. Pri iskanju rešitev, ki so nujne.

Kaj pa, če bi odrinili teme, pri katerih so razlike med vami prevelike, in se lotili tistih, ki imajo vaše strinjanje, iskreno željo po boljšem, pri vseh? Utopično razmišljanje nekoga, ki ne ve prav dobro kaj je politika, a ne? Vem. Seveda, vi raje kupčkate, pišete medijem, užaljeno komentirate dejanja drugih, tistih, s katerimi naj bi v prihodnje vodili državo. Ne se hecat, no! Včeraj pet, danes šest, jutri pet plus ena, pojutrišnjem ta "ena" ni več prepričana, štirica protestira, petorček nekaj izglasuje, dvojka dvomi, šesti pripravlja svoje glasovanje, prvi pa je v tej zmedi najprej poln optimizma, potem že malo nejevoljen … čas pa teče!

Res, navdušeni smo nad tem, koliko vam je za skupno dobro. Kako varne se počutimo v rokah vas, ki smo vas izvolili za to, da bi vlak potegnili naprej. Prepričani smo, da se boste morda od ponedeljka z lahkoto dogovorili o zakonih, ki so nujni, verjamemo, da boste kar naenkrat postali dobri sodelavci! Sodelavci, ki se razumejo, pozabljajo na svoje privilegije in branijo ljudi, državljane, ne le sebe. Ha ha ha … Bilo bi smešno, če ne bi bilo resnično in tako pomembno! Če se ne bi dotikalo nas vseh in našega jutri. Človeku postane slabo, ko sliši za kakšna kupčkanja gre: mi bomo dali to, če umaknete tisto, podprli vas bomo, če naš ta glavni dobi ta ali oni sedež. Kakšna matematika! Javnega mnenja ne slišite, kriki volivcev, ki bi radi normalne razmere, vas ne ganejo. Trenutno smo pri igrah, ljudje, o kruhu pozneje … Kdo ve, če sploh še kdaj. Vse se mi zdi tako presneto preračunljivo in egoistično, pogosto izprijeno, da me skrbi!

Še enkrat: res ne morete stopiti skupaj pri stvareh, ki so v zamudi, zakonih, ki so nujni, iskanju rešitev, ki ne morejo čakati? Na ustih politikov je že nekaj mandatov naprej "zdravstvo". Skrb za sistem, ki se podira, ljudi, ki služijo drugim in si, kaže, ne zaslužijo dostojnega plačila in predvsem za tiste, ki potrebujemo njihovo znanje in srce. A videti je, da je pri vseh teh iskrenih željah vedno znova figa v žepu. Sicer medicinskih sester in tehnikov, ki odhajajo na tuje ali k delu v zasebne ambulante, ne bi šteli v stotinah. V primerjavi s Slovenijo denimo v Nemčiji in Avstriji, kamor sestre najpogosteje odhajajo, prejemajo bistveno boljša plačila, pa tudi delovne razmere in obremenitve so bistveno drugačne. V zadnjih dveh letih je zbornica izdala potrdilo o dobrem imenu za 420 svojih kolegic in kolegov, pri čemer v Avstriji tega potrdila niti ne zahtevajo več, tako da v zbornici dnevnih migracij svojega kadra v tujino niti ne spremljajo. Poleg Avstrije in Nemčije se sestre množično odpravljajo na delo tudi v Anglijo, Avstralijo, ZDA in Novo Zelandijo. Pred kratkim so podpisali potrdilo o dobrem imenu celo za delo na Jamajki. Fino, ne? Pri nas pa zapirajo oddelke.

Ob vseh žalostnih resnicah o preobremenjenosti medicinskih sester, o zakonskih plombah, ki ne dovoljujejo boljše plače, o razredih, ki so krivično razporejeni, nočnem in dežurnem delu, ki je sramotno nizko vrednoteno … ob vsem, kar jih tare iz meseca v mesec, iz dneva v dan, pa mnoge in mnogi ostajajo srčni in predani svojemu delu. Ko sem pred tedni izkusil nekajdnevno oskrbo v največji tovrstni hiši v Ljubljani, sem srečeval le prijazne obraze, skrbno obravnavo, predano delo. Tudi od tistih, ki so, denimo, mlade mamice, pa so bile praktično ves čas na oddelku. Tudi od tistih, ki zgarano čakajo na upokojitev in imajo obljub gotovo več kot »poln kufer«. Zdi se, da so ves čas na svojih oddelkih, med bolniki. Včeraj popoldne in zvečer, danes celodnevna, jutri spet nočna, pa dan pozneje spet, trije vikendi na mesec … Ko ležiš na postelji in gledaš kako redko se izmenjujejo, se vprašaš kdaj in koliko so sploh doma? Ali sestra z obremenjenega oddelka sploh lahko mirno odloži modro obleko in se v pravi meri posveti družini? Mislim, da sila težko! Na mnogih oddelkih, pripovedujejo, je delo nevzdržno, razmere pokajo po šivih, sesulo se bo!

Nasmeh izgine, ko vprašaš: "Kako ste kaj, sestra? Imam občutek, da ste ves čas tukaj …" In občutek me niti ni prav pretirano varal. In ko ob vseh peripetijah berem o njihovih plačah, me zaskrbi, da bo spet treba na kak oddelek hitre pomoči. Tisti, ki odločajo o njihovih delovnih mestih, tisti, ki prerazporejajo sredstva, pa kupčkajo. Kupčkajo in se verjetno v sebi tiho smejijo ob vsem upravičenem tarnanju.

Še enkrat: ne se hecat, dragi odgovorni! Najprej zdravstvo, poslušamo. Že dolgo. V resnici pa: najprej besede, nadaljevanja pa ni! Se vam ne zdi, da bi lahko, v maniri "preseganja razlik", vsaj v zdravstvu pokazali, da ste tega resnično zmožni. Saj ne vemo, če bi šlo, a mi, preprosti ljudje, bi morda vsaj začutili, da ste pokazali iskreno željo. Tako pa se zdi, da nimate niti volje! Skrajni čas je, da nas nehajo pretresati upravičene kritike tistih zdravnikov, ki upajo naglas povedati po koliko so hruške, zapisi akademikov, kot pred dnevi, ko se je oglasil dr. Noč in med drugim zapisal, citiram: "Naša zdravstvena politika je zacementirana v lastni samozadostnosti in odličnosti, ne posluša, ne sliši, ne ukrepa in, kar je najhujše, vsak dan zavaja." Konec citata, pa čeprav bi se lahko še dolgo nadaljeval. A verjemite, po slišanem bi ne bili dobre volje, luč na koncu tunela bi bila še vedno ugasnjena. Mnogi, ki ta tunel dobro poznajo, trdijo, da luči sploh ni! Le oglasijo se ne, raje poiščejo delo pri zasebniku, prosijo za potrdila in jo mahnejo v svet!

Mi pa ostajamo tukaj in vpijemo: Ne se hecat, naredite kaj za skupno dobro … vi vsi, v petorčkih, šesterčkih, opoziciji, v vladi, ki je ni, parlamentu, čigar sestave niti ne poznamo prav dobro, na odgovornih mestih, ki terjajo hladne glave. Hladne. Tudi v poletni vročini!

Za konec pa se vračam k osebni izkušnji. Spomnim se, kako neresnično, za lase privlečeno se mi je pred leti zdelo besedilo pesmi: »Hvala vam ljudje v belem, hvala vam. Nesebično se razdajate … » in tako naprej in tako nazaj. V mladostnih neizkušnjah sem v teh kiticah slišal le sladko pretiravanje, neiskrenost. Danes se zavedam, da bi beli barvi morali dodati tudi nežno modro in druge odtenke oblačil tistih, ki kljub nepravičnim razmeram vztrajajo in skrbijo za nas, ki upamo, da črna prihodnost javnega zdravstva vendarle še ni pred vrati! Res, hvala vam. Vsem ujetim v korupcijo in nepravičnost, ki ju je v teh vodah tudi obilo, pa po evrovizijsko: Hvala, ne! No, slednji najpogosteje niso v belem ali modrem, raje imajo nobel gvante in kravate.

Sicer pa: od jutri, ko bodo vložili kandidaturi, predvsem pa od ponedeljka naprej, ko bodo morda skupčkali in glasovali, bo vsem z rožicami postlano … Zdaj pa: počil komentarja mojega je lonec, pravljice je konec! Skrbi pa ne ...


Ne spreglejte: