Ljubljana, petek, 19. oktober 2018, 20:34

Nemški volilni sistem zagotavlja stabilne vlade

dr. Tamara Griesser Pečar
Foto © ARO

Ker se je v Sloveniji izkazalo, da je prepotrebno spremeniti volilni sistem, ker po sedaj veljavnem sistemu zaradi razpršenosti glasov na preveč strank skoraj ni mogoče oblikovati stabilne vlade, je dobro, da se ozremo čez mejo in si pogledamo volilne sisteme drugod po svetu, predvsem v Evropski Uniji.

Nekateri imajo večinski sistem, tako Velika Britanija, drugi pa proporcionalni sistem, kot Avstrija. Večinski sistem seveda pomeni, da pridejo v parlament samo večje stranke, vlade pa so stabilne in imajo močno parlamentarno podporo. Slabost sistema je, da velik del prebivalstva nima predstavnika v parlamentu. Proporcionalni sistem pa omogoča večje predstavništvo prebivalstva v zakonodajni veji oblasti, vendar glasovi pristanejo pri večjem (velikokrat prevelikem) številu strank, ki pa nimajo potrebne večine za oblikovanje trdne vlade. Morajo seveda skleniti koalicijo. Čimveč strank je v koaliciji, tembolj šibka je vlada in manj važnih reformnih zakonov lahko spravi skozi parlament. To smo lahko nazorno spremljali tudi v Sloveniji. Če bo naslednja vlada produkt kar šestih levih strank, že lahko vnaprej predvidevamo, da bo Slovenija – v gospodarstvu, v sodstvu, v spoštovanju človekovih pravic, v blaginji nasploh itn. – na poti navzdol. Še bolj pa bo rasla korupcija.

Nemčija ima dvokrožni sistem. V tim. Weimarski republiki – neuradno ime za Nemčijo, ki je nastala po 1. svetovni vojni in je leta 1919 v mestecu Weimar sprejela ustavo – so imeli slabe izkušnje s proporcionalnim sistemom iz podobnih razlogov, ki so nam znani tudi v Sloveniji. Bilo je preveč strank, prišlo je do neštetih prepirov in nesoglasij v koalicijah, nobena stranka ni bila dovolj močna, da bi sama ali pa samo z še eno stranko lahko stabilno vladala.

Prepotrebne reforme tako niso bile sprejete, pridobivale pa so skrajne stranke. Vse to je povzročilo nestabilnost ne samo vlade, temveč cele države. Rezultat vsega tega je bil tudi, da je leta 1933 prišla na oblast nacionalsocialistična stranka (NSDAP) s Hitlerjem na čelu. Čeprav so Nemci tudi po drugi svetovni vojni bili bolj naklonjeni proporcionalnemu sistemu, so leta 1949, ko se je izkazalo, da se pomika sistem v smeri Weimarske republike, sprejeli kompromis. Prvič so po novem sistemu volili leta 1953. Zato se sedanji volilni sistem jasno razlikuje od tistega iz Weimarjevega časa. Sestavljen je iz delno večinskega in delno proporcionalnega sistema.

Vsak nemški volilec ima namreč dva glasova. S prvim glasom voli osebo (osebnostni glas) v svojem volilnem okrožju. Ker je Nemčija zelo velika država, je takih okrožij kar 299. To bi naj bila tudi polovica poslancev. Vsako volilno okrožje reprezentira več ali manj 250.000 volilcev. Tisti, ki v okrožju dobi največ glasov – in samo tisti –, je direktno izvoljen poslanec v »Bundestag-u«, kakor se imenuje nemški spodnji dom zveznega parlamenta. Ta glas ni vezan na to, ali doseže njegova stranka določen procent ali ne. Tega mandata mu ni moč več vzeti. Seveda večino kandidatov postavljajo politične stranke, kandidirajo pa tudi neodvisni kandidati. Pri direktnih mandatih volilci odločajo torej po večinskem sistemu. S tem glasom se tudi zagotovi, da ima vsak volilni okraj svojega kandidata, ki potem zastopa tudi to, kar je za določen okraj posebnega pomena.

Drugi glas, ki je seveda pomembnejši, pa odloča o tem kako močna je določena stranka v parlamentu. Da se glasovi ne razdrobijo preveč, da je število strank vendarle nekoliko omejeno, morajo stranke zato, da prestopijo prag parlamenta, doseči na volitvah najmanj 5 % glasov. Izjemoma pa je stranka v parlamentu zastopana tudi, če si pribori tri direktne mandate. V tem primeru je procentualno število glasov upoštevano tudi v parlamentu in si stranka lahko prisvoji še kak dodatni mandat.

Za stranke, ki po javnomnenjskih raziskavah nimajo možnosti, da pridejo v parlament, so volitve seveda tvegane. Pri parlamentarnih volitvah leta 2013 v parlamentu ni bilo zastopano 6,86 miljonov glasov. Od teh je bilo zelo veliko glasov, ki so bili oddani za skrajno desno stranko AfD, ker ta ni dosegla, sicer je šlo zelo na tesno, potrebnih 5 % glasov. Pri zadnjih volitvah leta 2017 je prag parlamenta dosegla. Pravzaprav bi morali na teh volitvah razdeliti drugo polovico glasov, torej 299. Prav zaradi tega, ker morajo imeti stranke v parlamentu toliko poslancev, da njihovo število ustreza procentom, ki so jih pridobili na volitvah.

V sestavo direktnih mandatov ni mogoče posegati, se pa število poslancev v spodnji zbornici parlamenta spreminja. Če dobi stranka več direktnih mandatov, kot ji procentualno pripada po štetju drugih glasov, potem lahko dobijo glede na izzid volitev ostale stranke dodatne mandate. Sestava parlamenta mora ustrezati rezultatom volitev. S tem pa se neprestano spreminja oz. povečuje število poslancev. Večkrat so že skušali število poslancev omejiti, zadnjič na primer na 630 poslancev, kolikor jih je trenutno v Bundestag-u, vendar to do sedaj ni uspelo. Nasprotovale so predvsem manjše stranke.

Zgornji dom Bundesrat

Ker je Nemčija federalna republika, so v zgornjem domu parlamenta, tim. »Bundesrat-u«, zastopane nemške dežele. Teh je šestnajst (Bayern, Baden-Würtemberg, Berlin, Brandenburg, Bremen, Hamburg, Hessen, Niedersachsen, Mecklenburg-Vorpommern, Nordrhein Westfalen, Rheinland-Pfalz, Sachsen, Sachsen-Anhalt, Saarland, Schleswig Holstein, Thüringen). Zgornji dom predstavlja torej federalno strukturo države. Vsako deželo zastopajo ministrski predsedniki, ministri ter deželni sekretarji deželnih vlad. Kdo deželo zastopa, določa vsaka deželna vlada posebej.

V vsaki deželi potekajo seveda posebne deželne parlamentarne volitve. Po navadi sestavljajo vlado koalicijske stranke, redkokdaj pridobi ena stranka več kot polovico glasov, da lahko sama vlada. To je v preteklosti uspelo kar nekajkrat na Bavarskem. Zgornji dom parlamenta sodeluje pri zakonodajnem procesu. Lahko zavlačuje sprejetje zakonov, lahko zahteva spremembe, delno pa jih lahko tudi prepreči. Zgornji dom (Bundestag) imenuje tudi polovico vseh ustavnih sodnikov, drugo polovico imenuje spodnji dom (Bundesrat) – v obeh primerih z dvotretjinsko večino. Ustavnih sodnikov je v Nemčiji 16.

Vir: Čanik.si


Ne spreglejte: