Ljubljana, sreda, 12. december 2018, 22:39

Kraljestvo za dobro pesem!

Marjan Bunič
Foto © Izidor Šček

Preveč besed! Če sem odkrit, bi vam zdajle raje kaj zapel. Kakšno lepo pesem. Kajti pesem, dobra pesem, ima silno moč. Lahko povezuje, tolaži, navdihuje, lahko boža ali podžiga, odstira pravo življenje, prinaša nova spoznanja … pa še kaj. In vse to, verjamem, zdaj bolj potrebujemo kot nov plaz besed, ki bodo nekoga neusmiljeno prebičale, drugega pa kovale v zvezde.

V vlogi pisca komentarja, oziroma Našega pogleda, bi najraje na mizo stresel vse besede, ki jih premorem, in jih tako ponudil vam, poslušalcem, da si jih sami izberete in nanizate v misli, ki sodijo v vaš svet (z enim samim pogojem – da bi bili stavki prijazni). Kajti za to vendarle gre, kajne? Saj ljudje pravzaprav nimamo resnične prave želje prisluhniti pogledom, mnenjem in miselnim svetovom nekoga drugega. V resnici bi radi slišali le svoj pogled in svoje mnenje iz ust nekoga drugega, na malo drugačen način. Hlepimo po potrditvi lastnega dojemanja sveta od nekoga dovolj kompetentnega (ali pa tudi ne), ki pa zna to našo sliko naslikati v sočni, ostri in duhoviti besedi. Resnica pa … Resnica postane kolateralna škoda bohotne baročne forme. Utopi se v ponavljajočih se izmišljenih frazah, ki se zlijejo na njeno mesto. Smrt resnice nam ni pomembna. Ostane neopažena. Bistvene so drzne besede.

Vem, uporabljam prvo osebo množine, ob kateri vas mnoge stisne, nekatere zagrabi jeza, nekaj ušes sem pa gotovo že izgubil. Pa vendar, roko na srce: Ali vstopamo v poslušanje sogovornika z željo ali pa vsaj z možnostjo, da ob nekem novem dejstvu spremenimo svoj pogled? Ne. Nikakor. To nam ne gre. Če novo dejstvo zaskeli, ga enostavno preslišimo in za boljši občutek preglasimo s kakšno nepomembno nerodnostjo sporočevalca, na katero pa se obesimo s celim telesom. Res nam ne gre. Zato sem … pač žalosten.

Pa nimam v mislih le zadnje Dežman-Možina vedute, ampak slog komuniciranja na vseh mogočih straneh – na levi, desni, tisti sredinski, publicistični, laični, cerkveni, javni ali pa tisti v krogu domačega piknika. Slog, ki ga Slovenci žal tako nadgrajujemo, da je v njem vse več avtorskega. Slog, ki zaduši vsebino in onemogoči skupno rast. Kakršnokoli rast. Pravzaprav pri takšnem slogu lahko rastejo le ograde in okopi okoli našega lastnega sveta. In vedno manj je možnosti, da bomo kdaj uspeli stopiti »ven«, oziroma da se nas bo tisti »zunanji svet« dotaknil. Ne butnil v nas ali nas porinil, ampak lahno dotaknil. Zato ker pač obstaja. In mi sredi njega.

Dejstvo je, da smo ljudje različni. Dejstvo je, da različno dojemamo stvarnost in se nanjo različno odzivamo. Zato je enobarvnost nesmiselna in zato mi ni bila nikoli blizu logika strankarstva, kjer »vsi enako mislimo«. To je nemogoče, to je utopija in nesmisel. Edina smiselna opredelitev je delitev na dobroželjno in škodoželjno, na pozitivno in negativno, na resnično in neresnično. Vseh drugih barv ne morem zradirati, če niso v mojem tonu, ne morem jih prebarvati, lahko pa vplivam na njihov odtenek in ga spreminjam s svojo lastno barvo. In v moji barvi prav tako odseva barvna skala moje okolice. Tako je v naravi … Pri ljudeh pa … Eh …

Zato bi raje kaj zapel. Kajti v pesmi, v dobri pesmi, lahko vsak najde nekaj svojega. Je odprta, večplastna, svobodna. Dobro pesem lahko pojemo skupaj, vsak pač z mislijo na svoj svet. Dobra pesem namreč pušča dovolj svobode vsakemu, ki vstopi vanjo. Ne izključuje in ne žali. Takšno pesem lahko pojemo v zelo raznolikem zboru, ne da bi se počutili izdajalci lastnih idealov. Takšna pesem druži.

Kot denimo Dragojevičeve pesmi. Na primer tiste o galebih. Eni v njih vidijo svobodo, drugi zvestobo, tretji romantični simbol ljubezni ... Oliver pa je nekoč dejal, da galeb ni nikakršna ptica, da je pravzaprav mrhovinar, a vendar najmočnejši, tak, ki mu sledijo … Vsak pač, ko poje takšno pesem, dojema galeba po svoje. Pesem za vse svetove. In za vse barve.

Tudi zato sem žalosten. Ker je takih pesmi vse manj, ker njihovi kreatorji odhajajo, za njimi pa se praznine ne zapolnijo. Pa spet nimam v mislih le glasbenikov, ampak tudi druge pripovedovalce življenja – Drolčevo, Šugmana in še mnoge, ki so odšli … Svet se spreminja.

Bi pa rad dočakal. Res bi rad dočakal, da bomo Slovenci znali peti skupaj. Isto pesem. Vsak pač s svojimi življenjskimi izkušnjami in pogledi, vsak s svojim glasom, vendar isti napev. Predstavljam si, da bi bila to res mogočna melodija, v kateri bi se naši glasovi zlivali in barvali drug drugega z zvonkim, lepim, prijetnim, močnim … Zamislite si, kam vse bi taka skupna pesem lahko segla …

Nekoč. Kot upanje. A v vsakem pevskem zboru se je najprej potrebno naučiti poslušati med seboj.


Ne spreglejte: