Ljubljana, četrtek, 18. oktober 2018, 05:28

Sončne oratorijske barve

0:00
0:00
s. Emanuela Žerdin
Foto © ARO

Čas dopustov in počitnic je, čas odhajanja na morje, planine, v tujino… . Poznam pa družine, ki si tega ne morejo privoščiti, a njihovi otroci so mi povedali: Letos ne bomo šli nikamor, le na kratke izlete, ali nič zato, gremo na oratorij!

Oratorij! Čarobna beseda, ki se kot mavrica poleti razširi nad celo našo domovino! Nekaj, kar odtehta tudi najdražje počitnice, nekaj, kar staršem pomaga pri stalni počitniški skrbi: Kam z otroci, ko ni šole? Če v tem času potujete po župnijah, jih srečate - pisane zastave z napisom ENO JE POTREBNO! Gruče otrok v rumenih ali zelenih ali kakšnih drugih majicah; mlade vseh starosti, sliši se pesem, smeh, razgrajanje okrog cerkve, nekje se pečejo palačinke, drugje so delavnice, ali kakšne modne revije, ali ... kaj pa vem kaj še vse! Oratoriji oživijo cerkvena dvorišča in pomladijo župnike, duhovnike, redovnike, redovnice in škofe! Vidiš jih, ko namesto talarjev in kolarjev, črnih in sivih uniform, oblečejo pisane majice in se učijo spoznavati zgode in nezgode mladosti, rešujejo težave animatorjev, na koncu dneva pa podelijo utrujenost s prisotnimi prostovoljci, s pomočniki, garači…

Ko sem se pred leti vrnila v Slovenijo, sem se na prvem oratoriju v naši župniji ali jokala ali smejala, tako sem bila prijetno presenečena. Nisem mogla verjeti, kakšno pestro dogajanje ponujajo progami oratorijev! Ko me danes prijatelji in sosestre iz južnih dežel nekdanje skupne države sprašujejo, ali je Slovenija res še zmeraj tako »komunistična« kot nekoč, jim s širokim nasmehom pošljem slike naših oratorijev! Ne morejo verjeti, kaj se pri nas dogaja!

Samo v naši župniji je, na primer, letos takoj po koncu šolskega leta, bilo na oratoriju prisotnih 170 otrok, prek 40 animatorjev in kdo ve koliko prostovoljcev - staršev, župnijskih sodelavcev, tet, stricev, babic in dedkov!

Oratoriji so posebnost in mladost slovenske Cerkve. Če se druge Cerkve ponašajo z velikani in filozofi, s pomembnimi možmi v vrhovih cerkvene hierarhije, z mnogimi svetniki ali delovanji na vseh področjih življenja, se mi lahko ponašamo z letnimi oratoriji. Ta dejavnost sredi počitnic je res postala mavrica upanja in veselja! Zaradi druženja, igric in delavnic, so mladi pripravljeni ugasniti računalnike, pustiti telefone nekje v predalu in preživeti nekaj dni z drugimi – iz oči v oči.

Mi, katehistinje in kateheti, ki se trudimo naučiti naše učence osnovnega verskega znanja, ki jim ga šola ne nudi, vemo, kako pomembni so oratoriji za odnos otrok in mladih do Cerkve, kakor tudi za starše, da se osvobodijo predsodkov, da je vse kar Cerkev nudi, nekaj nazadnjaškega, srednjeveškega. Tu spoznajo, da krščansko oznanilo lahko ponudi veliko vrednot, ki so v vzgoji otrok še kako dragocene. Priznajmo si – 45 minut verouka na teden je včasih dovolj samo za kakšno molitev in odgovore na vprašanja, ki jih otroci prinesejo s seboj… Potem pa pridejo oratoriji, ko se lahko lepota in mladost Cerkve pokaže na drugačen način, ki vname veliko src!

Prav tako je dragocena priprava na oratorije, ko nastajajo programi, ko se animatorji učijo dela in odnosov z otroci… Nastajajo nove pesmi, melodije, ki so že skoraj ponarodele med mladimi kristjani! Kdo ne pozna pesmi »Tu sta dva krokodila…« ali »Naj ne bo ti škoda časa za prijatelje, za ples…« ali letošnja »Le eno je potrebno, da ljubili bi«! Pa osebnosti, ki jih mladi spoznavajo med igrami in katehezami! Ne pozabimo, da večina katoliških in krščanskih otrok hodi v javne šole, in da tam v šolskem programu ni nobenega svetnika, ali kakega znanega slovenskega misijonarja. Ali ne bi bilo škoda, če samo otroci v Sloveniji ne bi vedeli, kdo je sveti Frančišek, kaj je naredil blaženi Anton Martin Slomšek za naš narod, kdo je Jona v trebuhu velike ribe, ali pa kdo je slavni Slovenec ki ga spoznavajo letos – Friderik Irenej Baraga, ki je Indijancem prinesel ne samo evangeljsko veselo oznanilo, ampak prvo pisavo njihovega materinega jezika in prvo šolsko in vzgojno kulturo!

Še zmeraj so mi pred očmi starši naše župnije, ki so kar tekmovali z mladimi animatorji, kdo bo bolj koristen in naredil več dobrega. Nekaj očetov je vzelo dopust da so lahko – kuhali za otroke. Ja, kuhali! Pa tete in babice, ki so spekle prek 200 palačink. Potem gasilci, ustanove, ki so odprla vrata mladim oratorijcem, šola, ki je odstopila telovadnico v deževnem dnevu. Kaj vse se dogaja na oratorijih! Oče je zadnji dan prišel v svoji uradniški obleki s kravato, pa je potem, ko je videl preprost vodni tobogan, snel kravato in se s skupaj s hčerko spustil po njem in pristal v blatni jami! A veselje in aplavz je bil več vreden kot vse ostalo!

V drugi župniji sem videla veliki skupinski objem deklice, ki je praznovala rojstni dan in mi je pozneje vsa sijoča povedala, da takšnega objema – prek 70 mladih- še ni doživela! Videla sem mlado animatorko, ki je zaspala kar na klopci, a najmlajši so držali stražo, da je ne bi kdo zbudil! Tisoč takšnih zgodbic bi vam lahko povedala, da bi začutili to vrvenje mladosti in igre in prijateljstva, ki se dogaja na oratorijih! Vem, da vsi, župniki, mladi in stari, animatorji, najsi so prvič - navadno po birmi - ali že z dolgim stažem, prostovoljci, kuharice in kuharji, ki morajo nahraniti toliko lačnih ust, vsi, ki sodelujejo, vsi želijo le eno – podariti otrokom nekaj lepega, obenem pa še sami sebe pomladiti!

Te dni so bili mnogi starši prav zgroženi nad postopki naših političnih odredbodajalcev, ki so jim kar v počitniškem času prepovedali, da vidijo oceno svojih otrok starejših od 18 let! Prihajali so spraševat, kaj naj naredijo, a jaz sem jim predlagala, naj gredo na oratorije. Tam se bodo spet nalezli upanja, tam bodo videli, da prav tako, kot so nas naši starši znali vzgajati mimo tedanjih društveno političnih smeri, lahko tudi oni sedaj to naredijo. Kajti vsi zakoni in odredbe in politični sistemi so začasni, starševska ljubezen pa je večna. Naj najdejo poguma, da se uprejo, glasno in jasno, ali pa tiho in odločno, naj ne dovolijo, da nekdo dela zid med otroci in starši – da otrokom doda pravice, staršem pa samo dolžnosti! In - po oratorijih spet raste moje upanje! Kajti vrednote, kot so odgovornost, spoštovanje, sprejemanje nalog, priznanje avtoritete, je nekaj stalno prisotnega med animatorji – torej starejšimi mladimi, in otroci, za katere so prevzeli odgovornost. Na oratorijih se rojeva ljubezen do življenja, ljubezen do otrok! Kdor je mlad, pa se druži z otroci, ki nekatere animatorje prav obožujejo, se ne bo spraševal ali imeti otroke ali ne, saj vidi, kako dragoceni so!

V zadnji številki Družine sem prebrala, da je lansko leto na oratorijih sodelovalo nad 22 000 otrok in preko 6.500 animatorjev! Ob tem sem včasih negodovala, da oratorije javni ali državni mediji, ignorirajo, ker so pač katoliški, zdaj pa ne negodujem več!

Zdi se mi lepo in enkratno, da se izza medijev razprostira svet, katerega sporočilo se lahko prenaša le iz srca do srca, po osebnih medsebojnih druženjih. Mi, starejši smo navajeni, da se najlepša in najgloblja verska doživetja dogajajo daleč od javnosti, a mislim, da tudi mladi oratorijci nimajo nič proti, saj bi jih mediji lahko samo pokvarili. Pa – kdo bi vedel, kako poročati o oratoriju, če pa Friderika Barago bolj poznajo letošnji otroci iz oratorijev kot novinarji javnih medijev!

Cerkev v Sloveniji svojo mladost najlepše doživi prav po oratorijih! In da ni samo “komunistična” dežela, ampak tudi blagoslovljena krščanska dežela, nam najbolje pokažejo mladi vseh tristotih letošnjih oratorijev.

Hvala ti, moja Cerkev, za to čudovito služenje otrokom in mladim!


Ne spreglejte: