Ljubljana, nedelja, 22. julij 2018, 22:16

Kolikokrat še

Vlasta Doležal Rus
Foto © Splet

"V dneh, ko so na mizi bodoče koalicijske pogodbe, pa naj politiki že končno nehajo zavirati različnost pobud v šolstvu, saj so letošnji rezultati na maturah ponovno pokazali, da tudi tisti, ki hodijo malo drugače, gledajo na bodočnost domovine..."

Pa smo dočakali. Rezultate spomladanskega roka mature, namreč. Z veseljem beremo, da so se dijaki katoliških šol odrezali nadpovprečno dobro, z odličnim rezultatom so se spet postavili v vrsto z najboljšimi gimnazijami v Ljubljani, Celju in Mariboru. Zdaj pridejo na vrsto zaslužene dolge počitnice in vpis na univerzo.

Beremo tudi, da v naši deželi študira veliko mladih: kar 46 %, a malo manj razveseljiv je podatek , da jih kar 35 % ne zaključi študija. Ali to pomeni, da so bili nekoč v preteklosti napačno usmerjeni s strani staršev, svetovalcev in tudi medijev, ki vsi po vrsti dajejo prednost predvsem univerzitetni izobrazbi. Ne le sprejeti reforme, naša miselnost se bo morala spremeniti, da bodo dobili pravo veljavo tudi poklici, ki danes veljajo za neprivlačne, mogoče celo prezrte, a nič manj lepe, koristne in v končni fazi tudi donosne. Vprašanje je torej, ali mladi, ki jim danes vsiljujemo ideal čistih rok, sedenje v pisarni, pred ekranom in hiter zaslužek, v svojih prelomnih letih prejmejo dovolj informacij o paleti različnih ustvarjalnih poklicev.

Celo evropska unija nam pošilja priporočila, da bi se naše izobraževalne institucije v teku šolanja morale bolj povezati s trgom dela ter izobraževati usmerjeno in vseživljenjsko. Razmere so se spremenile in velikokrat se je treba preusmeriti v poklic, za katerega nismo bili primarno usposobljeni.

Tudi raznovrstni mediji najpogosteje predstavljajo mladino, ki nadaljuje šolanje na univerzitetnem nivoju in zato je na mestu vprašanje, ali morda nekateri poklici pri nas izumirajo. Za poklicno odločitev je potrebna velika mera motivacije, veselja in interesa, saj poklic praviloma opravljamo vse življenje. Kako čudno se nam zdi, skoraj nezaslišano, če se otrok zdravnika na primer odloči postati šofer kamiona ter je v poklicu srečen in zadovoljen, ali pa dekle iz eminentne gimnazije samo sebe vidi kot trgovko, frizerko ali babico v porodnišnici. Naše predstave in pričakovanja o tem , kaj je imenitno in povrhu še donosno, so postala zelo kratkovidna. Človeška družba, ki deluje kot zdrava in čvrsta skupnost brez vrzeli, mora z enakim spoštovanjem in vrednotenjem gledati prav na vse poklice.

Odgovorno okolje pa naj mladim tudi pusti sanjati o njihovem bodočem poslanstvu. Ali jim ne režemo peruti in jih grobo postavljamo na tla, ko jih silimo le v to, kar se v življenju splača delati. Kako boš postal kreativen mizar, zidar, ploščičar, če na vstopiš tudi v te poklice s sanjami, da hočeš postati boljši , drugačen in inovativen. Ko sem preurejala svojo kopalnico in brskala po internetu, sem iskala nekaj svežih idej: kakšne čudovite estetske rešitve sem našla v ponudbah, kako lepe kombinacije, ki jih je nek pečar ustvaril iz kupa ploščic v trgovini. Predstavljam si, kako je začel kot mlad: prav gotovo s fantaziranjem, kaj je vse mogoče ustvariti s ponujenim materialom. Vse življenje sem se pečala z umetnostjo, konkretno z glasbo, in dandanes vem, da procesi naše fantazije, ko oblikujemo zamisel, niso glede na poklic nič različni. Da, solidno obrtno znanje je potrebno povsod, pa naj si mizar, trgovec, pianist, duhovnik, zdravnik, novinar, politik ali predsednik. Saj obrt je nekaj objektivnega , česar se je nujno treba priučiti. Fantazija, ideje, polet pri delu pa so tiste lastnosti, ki nas delajo različne. Vsak poklic je na nek način umetniški.

V času odmevnih domačih in svetovnih športnih dogodkov, ki so cele narode posedli pred ekrane, se mi je porodil še tale razmislek. Slo se glede na število prebivalcev ponaša naravnost z sanjskimi športnimi rezultati , in to v mnogih športnih disciplinah. Kljub večni jamrariji se v šport na državnem nivoju v Slo veliko vlaga, rečemo lahko , da je postal pravi izvozni artikel. Veliki mednarodni športni spektakli v glavah mladine, ki je na pragu življenjskega vzpona, podpihujejo evforijo in miselnost, da je mogoče veliko kariero narediti predvsem v športu. Ne gre le za tekmovalce; v timu je cel kup spremljevalnega osebja in funkcionarjev, ki v tem donosnem poslu nujno sodelujejo. Seveda, če pomislimo samo na sedanje nogometno svetovno prvenstvo, kjer se obračajo enormne količine denarja, je šport pravi magnet za mladostne sanje. Polni stadioni, ki prinašajo ogromno denarnega dobička, pogovore obračajo zlasti v smer, koliko denarja je nek nogometaš zaslužil ali za koliko ga je drugi klub kupil. Od vsot se človeku kar zvrti .

Sedaj , ko je pred mladimi končna odločitev za izbiro poklica, se bojim, da v glavah mladih zmaguje misel, kaj se splača, s čim se v nekaj letih najhitreje zasluži veliko denarja, s katerim lahko preostanek življenja uživamo v brezdelju, trošenju na potovanjih, na jahtah, v dragih nakupih . Okolje z veliko podporo medijev naravnost zastruplja našo miselnost z usmerjanjem, ki nas vodi stran od bistva našega bivanja. Saj je poleg zaslužka pomembno, kje se bom danes zaposlil, kateri poklici so iskani in kje bom naredil lahko kaj koristnega. Deficitarni poklici niso postali deficitarni le zato, ker so neprivlačni, so taki tudi zaradi svoje narave: zahtevajo delo, potrpljenje, človekovo maksimalno zbranost in odgovornost za dober rezultat, ki bo drugim dobro služil. Pomislimo samo na celo vrsto obrtnikov, serviserjev, inženirjev konstruktorjev, tehnologov. Mladi, ki se za tak poklic odločijo, so pravi junaki našega okolja, saj zanj potrebujejo nadarjenost in ljubezen, osredotočenost in prepričanje, da je to, kar počnejo, smiselno in koristno. Naše življenje se bo brez teh poklicev ustavilo oz. izgubilo na kvaliteti.

In naj z vso odločnostjo sklenem, da moramo vsi storiti premik v glavah: mi starši, strokovne institucije, država in mediji, čigar trobente se močno slišijo in dandanes povzročajo dolgoročne posledice. Starši, prisluhnimo otrokom in jim pustimo dihati, ministrstvo naj podpira programe, kjer se bodo mladi počutili poklicane, udejanjene in enako spoštovane. Mediji naj poleg doktorjev znanosti, ki so nam ušli iz domovine, predstavijo še kakšnega zvestega Slovenca, ki verjame v potrebnost svojega redkega poklica. V dneh, ko so na mizi bodoče koalicijske pogodbe, pa naj politiki že končno nehajo zavirati različnost pobud v šolstvu, saj so letošnji rezultati na maturah ponovno pokazali, da tudi tisti, ki hodijo malo drugače, gledajo na bodočnost domovine zelo zelo resno. Kolikokrat na koncu šolskega leta bo treba to še dokazovati!


Ne spreglejte: