Ljubljana, sreda, 12. december 2018, 22:13

Combonijevi misijonarji in Slovenci, p. Jožef Musar (1889 - 1973)

Brat Hans Eigner, p. Josef Altenburger in Aleš Musar v studiu RO
Foto © Tone Gorjup

V oddaji „Srečanja“ smo odkrivanli slovensko prisotnost v afriških misijonih, s poudarkom na Ignaciju Knobleharju, ki je sredi 19. stoletja ustanovil prvo misijonsko postajo v Kartumu. Kljub njegovi prezgodnji smrti, je v tem delu Afrike že v njegovem času pa tudi pozneje delovalo precej Slovencev. Med njimi tudi p. Jožef Musar. Na pobudo njegovega prapranečaka Aleša Musarja in z njegovo pomočjo smo spoznavali skupnost Combonijevih misijonarjev, ki je imela med obema vojnama svojo hišo tudi v Ljubljani. „Zapisi“ o njihovem delovanju so ohranjeni v reviji „Stern der Neger“, katere digitalni zapis je omogočila Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Skupnost danes med drugim deluje v najrevnejših predelih afriških in južnoameriških velemest ter med nekaterimi nomadskimi ljudstvi. Naši gostje so bili p. Josef Altenburger, brat Hans Eigner ter Aleš Musar.

P. Josef Altenburger se je pred leti vrnil iz Afrike in sedaj vodi misijonsko središče graške škofije. Brat Hans Eigner pa se trenutno mudi na obisku v domovini. Kot sta povedala odkrivata zgodovino kongregacije. S tem namenom sta prišla tudi v Slovenijo, saj je bilo v času sv. Daniela Combonija več sobratov iz naših krajev. Na to ju je opozoril Aleš Musar, ki je raziskoval preteklost svoje družine. „Iz nje izhaja tudi slaven p. Musar; bil je eden izmed naših patrov, naslednikov p. Daniela Combonija. Tukaj sva, da raziščeva njegovo življenje, ki je del naše Combonijeve zgodovine. To je eden od razlogov, da sva tukaj. Drugi razlog pa je, da smo imeli časopis „Stern der Neger“, ki je izhajal v Avstriji, na Južnem Tirolskem in v Nemčiji. Ta časopis so zdaj skenirali v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Hvaležna sva za to.“

Časopis Stern der Neger si lahko ogledate tukaj.

P. Jožef Musar, vrhovni predstojnik combonijevih misijonarjev

Aleš Musar nam je v pogovoru zaupal, da jih je družinska radovednost pripeljala do njegovega pra-prastrica p. Jožefa Musarja. Sam se ga bežno spominja iz otroštva; p. Jožef je umrl, ko je bil on star osem let. Vedeli so, da je bil v mlajših letih misijonar v Afriki, kaj več pa ne. Kot je povedal Aleš, sta se z očetom večkrat pogovarjala, da bi bilo dobro kaj več zvedeti o njegovem delu. Sam je pregledal v Sloveniji dostopno literaturo in ugotovil, da je bil v skupnosti combonijevih misijonarjev. Ti so sprva delovali v tistem delu Afrike, ki jih je za misijone odprl Ignacij Knoblehar. Lani je očetu za rojstni dan namenil izlet v Nemčijo v Ellwangen, kjer je sedež nemške veje combonijevih misijonarjev. Odprli so jima arhiv, kjer sta naletela tudi na že omenjeni časopis, v katerega so pisali misijonarji o svojih doživetjih v Afriki. Tam so tudi zapisi p. Jožefa Musarja.

Jožef Musar je bil rojen 8. okrobra 1889 v Radečah. Pri trinajstih letih je odšel v Brixen, kjer je pri combonijevih misijonarjih končal gimnazijo in zatem študij teologije. V duhovnika je bil posvečen 25. maja 1915, novo mašo pa je imel v domačih Radečah. Leta 1920 je odšel v misijone v Sudan. Tam je dočakal delitev reda in zatem kot drugi nemškogovoreči člani reda odšel v Južno Afriko. Leta 1932 je prišel na generalni kapitelj in bil na svoje veliko presenečenje izvoljen za vrhovnega predstojnika. Tako se ni mogel več vrniti vAfriko. Red je vodil do leta 1938, ko je pod pritiskom nacistov odstopil in se umaknil v Ljubljano, kjer je nekaj let prej ustanovil misijonsko središče - Knobleharjevo hišo - v Dravljah. Po vojni je oblast brate, ki so živeli v Dravljah pregnala, hišo pa nacionalizirala. P. Jožefa so aretirali in zaprli na svečnico, 2. februarja 1946. Pozneje je bival pri jezuitih, z njimi odšel na grad Bogenšperk, nazadnje pa živel v stiškem samostanu. Umrl je 29. marca 1973 v Ljubljani; pokopali so ga v Radečah. Več o tem pa v oddaji Srečanja, ki ji lahko prisluhnete zgoraj oziroma v audio arhivu.

Prepis (prevod) pogovora s p. Josefom Altenburgerjem in bratom Hansom Eignerjem

Ali lahko povesta kdo je bil sveti Daniel Comboni?

P. Josef Altenburger: Daniel Comboni je bil rojen 1831 v kraju Limone ob Gardskem jezeru. V tistem času so bili ti kraji pod Avstrijo, torej je bil po rodu Avstrijec. Bil je talentiran mlad mož. Takrat je bil v Veroni inštitut in tamkajšnji župnik je iskal nadarjene mlade fante iz revnejših družin, ki bi želeli študirati, a za to niso imeli možnosti. To je bil inštitut Don Mazza. Comboni je bil gojenec tega inštituta in tam se je srečal z duhovniki, ki so prihajali iz Afrike. Do takrat so bili prvi misijonarji, ki so odšli v Afriko, iz vrst jezuitov in frančiškanov, a niso bili uspešni. Zato je Propaganda de fide iz Rima ukinila ta misijon, ker je tam umiralo preveč mladih misijonarjev. Tudi Comboni je bil ob svojem prvem obisku blizu smrti; če se ne motim, se je moral pri osemindvajsetih letih vrniti domov. Toda nikoli ni pozabil Afrike. Govoril je: Afrika ali smrt, njegovo srce je bilo za Afriko. Tako je šel v Adnu v Egiptu na kraje, kjer so prodajali sužnje. Kupil jih je, osvobodil in pripeljal v Evropo, v Neapelj, Salzburg, na Dunaj … podpirale so ga misijonske ustanove v teh mestih. Spoznal je, da je za Evropejce delo v Afriki prezahtevno, enako za Afričane, da bi ostali v tukaj. Napravil je načrt in ga začel uresničevati če se ne motim leta 1864. To je bil nekakšen zemljevid za evangelizacijo Afrike. Odločil se je na obrobja Afrike postaviti ustanove, kjer bi se Afričani vzagali za misijonarje, za učitelje med svojimi ljudmi. Načrt je začel uresničevati v Kairu in kmalu zatem umrl, star petdeset let …

Brat Hans Eigner: Comboni je bil goreč misijonar, recimo kot sveti Pavel. Prevzela ga je božja beseda, evangelij. Poleg tega je imel širok pogled na stvari. Dejal je: „Afrika skozi Afriko!“ Kar pomeni, da je želel evangelizirati in razvijati Afriko po Afričanih. V tistih časih so se ljudje spraševali ali imajo Afričani dušo ali ne. Ja, zanimivo, v tem smislu je bil pred časom. Lahko bi rekel, da je bil človek, napolnjen s Svetim Duhom.

Kaj lahko povesta o Combonijevi povezanosti z Ignacijem Knobleharjem in drugimi slovenskimi misijonarji?

P Josef Altenburger: Vemo, da se je navdihoval pri Ignaciju Knobleharju, v smislu, da mu je sledil. In to, da se je Comboniju pridružilo večje število slovenskih misijonarjev že v njegovem času, pa tudi pozneje. Tudi naša kongregacije je imela precej slovenskih misijonarjev, med njimi je bil p. Musar, ki je postal celo vrhovni predstojnik. Lahko rečemo da je povezanost s Slovenijo močna in sega do Knobleharja.

Spozali smo vašega utanovitelja sv. Daniela, nam lahko predstavite še skupnost combonijevih misijonarjev nekdaj in danes?

P. Josef Altenburger: Po smrti Daniela Combonija leta 1881 - bil je naš voditelj in bilo je precej težko – Propaganda de fide ni vedela kaj naj z nami. Najprej so nas najprej nameravali pripojiti skupnosti Don Boska. Don Bosko je bil Combonijev prijatelj, potem pa so nas prevzeli jezuiti. Naši prvi vrhovni predstojniki so bili jezuiti, tudi duhovnost in pravila so bila jezuitska vse do leta 1879. Potem je prišel čas prve svetovne vojne, ki je razdelil našo kongregacijo zaradi nacionalizma. Nemško govoreči del skupnosti in italijansko govoreči del sta se leta 1923 ločila. Po drugem vatikanskem koncilu smo se spet zbližali. Koncil je priporočil, naj se vrnemo k izvirom, naj oživimo duha ustanovitelja. Ko sem bil v novicijatu, ni nihče govoril o Danielu Comboniju; bil je povsem pozabljen. Odkrili smo ga šele po koncilu. Začeli smo se tudi spraševati: imamo istega ustanovitelja, zakaj torej dve kongregaciji z istim ustanoviteljem, združimo se! In od leta 1979 smo spet skupaj. Kongregacija ima danes 1600 članov. Sestrska skupnost, ki jo je Comboni ustanovil pred nami, pa ima približno 1800 članic. Kongregacija se deli na province. Trenutno imamo precej poklicev v Afriki in v Latinski Ameriki, v Evropi pa se število redovnikov manjša.

Na kak način služite najrevnejšim in od vseh pozabljenim ljudem na svetu; kakšna je vaša karizma?

Brat Hans Eigner: Ja gre za Combonijevo karizmo. Dejal je, da je poslan k najbol odrinjenim. Tako delujemo na številnih krajih, kjer so razmere res težke. Škofje nas vabijo, naj pridemo na njihova zahtevna področja, da vzpostavimo pastoralno mrežo, ki bi jo pozneje prepustili domačim duhovnikom. Ponavadi najprej poskrbimo za zdravstveno oskrbo in šolstvo, skušamo vzpostaviti čimbolj človeške razmere, se zavzamemo za dostojanstvo žensk, seveda začnemo tudi s pastoralnim delom. Prepričani smo, da dajeta evangelij in Jezusovo oznanilo odlično osnovo za povezovanje skupnosti; na ta način skušamo pomagati. Seveda sledimo tudi pobudam za pravičnost in mir ter postajamo glas neslišanih, tudi to je danes pomembno. Želimo biti blizu ljudi. Za nas je značilno, da nismo tukaj za ljudi, ampak z ljudmi. Če je potrebno, trpimo z njimi, saj se nekaterih stvari ne da rešiti na lahek način. Včasih moraš iti z njimi, ne da bi vedel, kako se bo končalo. V določenih državah ni odgovora in ne vemo, v katero smer bo šla dežela v političnem, v socilanem smislu … toda vztrajamo z ljudmi in to je zelo pomemben del našega poslanstva.

P. Josef Altenburger: Kdo so najrevnejši? Vedno si postavljamo to Combonijevo vprašanje? Kdo so v današnjem času najrevnejši? Tako prihaja do velikih sprememb pri našem delu v misijonskih deželah. Vprašamo se, kdo so najrevnejši? Te najdemo v slumih - najrevnejših četrtih velikih mest v Afriki, to je eno področje. Drugo področje so nomadi. Zlasti na vzhodu Afrike se skušamo približati skupnostim, ki se selijo iz kraja v kraj. Ti so v ospredju. V Latinski Ameriki so na obrobju skupine indijanskih ljudstev. Z vsemi temi skušamo biti.

Začetki vašega misijona so v Južnem Sudanu, koliko provinc pa imate danes po svetu?

Brat Hans Eigner: Prisotni smo v štiridesetih deželah in imamo kakih trideset provinc. Kot smo že omenili nas je približno 1600 misijonarjev, patrov in bratov.

P. Josef Altenburger: Živimo v skupnostih, te so mednarodne - tudi to je pomembno - in v vsaki naj bi bili vsaj trije.

Brat Hans Eigner: Naj še omenim, da v Afriki bivamo v dvanajstih provincah v dvajsetih različnih deželah, delamo tudi v Latinskih Ameriki, prav tako smo leta 1985 začeli v Aziji. Tam nas je sicer bolj malo, a se nam ta prisotnost zdi pomembna. Menimo, da gre pri misijonskem delu za obojestranski odnos, dajanje in sprejemanje. Menim, da imajo različne kulture in dežele drugačen način sprejemanja Kristusa. Če želimo vse to povezati, lahko govorimo o poslanstvu.

P. Josef Altenburger: Spominjam se, ko se je naš general p. Manuel, Portugalec po rodu, vrnil iz Azije. Imamo svoje skupnosti na Filipinih, na Kitajskem in zadnja je pred dvema letoma zaživela v Vietnamu. Ko se je vrnil, se je kot se spomnim vprašal: Kaj smo se naučili v Aziji? Da nas v Aziji pravzaprav ni. Kristjanov je manj kot tri odstotke. Med temi velikimi religijami kot so budizem, hinduizem in muslimanska vera v Indoneziji, je pomembno biti tam in se učiti od njih. Spoznati teologijo dialoga, biti v dialogu s temi velikimi tradicijami. V Latinski Ameriki skušamo biti v dialogu s teologijo osvoboditve. V Afriki imamo gibanje comunio. Vsak kontinent ima drug pogled, nekaj svojega, kar te bogati. To je fantastično.

P. Josef in brat Hans, v preteklosti je imela vaša skupnost kar nekaj članov iz naših krajev. Kot ste omenili, je zadnji med njimi umrl pred tremi štirimi leti. Kaj bi sporočila Slovencem, poslušalcem našega katoliškega radia?

Brat Hans Eigner: Rekel bi, da je misijonski poklic nekaj lepega. Srečuješ se z najrazličnejšimi življenjskimi potmi, z življenjem kot takim. Lepa izkušnja je, da nismo le ozko usmerjeni strokovnjaki. Z življenjem se srečujemo celostno in to nas bogati. Tam smo kot dušni pastirji, včasih kot oče ali mati, spet drugič kot tehnik. Razvijamo vse darove, ki jih kot ljudje imamo. Menim da je biti misijonar eden od izzivov za mlade, ki te lahko izpolni.

P. Josef Altenburger: Ko se vrneš iz misijonov, začutiš, da je Cerkev v Evropi nekoliko zaspana. Vedno pravim, da sem evangelij na novo odkril v Afriki. Vedno sem se poglabljal v teologijo, ker me je zanimala, s srcem pa sem jo začutil šele v Afriki. To je kot v prvih časih krščanstva, začutiš tisto navdušenje za evangelij. To me je korenito spremenilo. Nisi le tisti ki daje drugim, ampak tudi veliko dobivaš. To želim tudi za tukajšnjo Cerkev, da je odprta oziroma, da bi se „okužila“ z vero mladih Cerkva.


Ne spreglejte: