Ljubljana, sobota, 23. februar 2019, 20:28

J'Accuse! – 700.000 nemih krikov nedolžnih

»O pravica, kakšen strašen obup stiska srce!« je pred 121 leti na vso moč kriknil Emile Zola v javnem pismu predsedniku republike, ko si je prizadeval za resnico in pravico nedolžnega, ob krivični dosmrtni obsodbi preganjanega g. Dreyfusa. Ne, ni ga osebno poznal, a vedel je za to preganjanje, kar mu je zadostovalo, da je ravnal plemenito in se postavil v bran žrtvi. Vzel pa si je za moralno dolžnost in svojo pravico, da bo v primeru, da pravosodje ne bo popolnoma korektno opravilo svoje naloge, neumorno govoril o resnici. »Moja dolžnost je govoriti, nočem biti sokriv.« Rekel je, da bi ga v nasprotnem primeru še v nočeh strašila prikazen nedolžnega, ki strahotno trpi zaradi greha, ki ga ni storil. Bravo Zola! Vzgled, vreden posnemanja in trajnega spomina.


Šarec je občutljiv, če mu kdo očita komunistično ideologijo

Tudi na opozicijski strani so bila mnenja deljena, ali je smiselno vlagati ustavno obtožbo proti predsedniku Vlade Marjanu Šarcu zaradi neizvršitve odločbe Ustavnega sodišča. Dvom v smiselnost je temeljil predvsem na realnem pričakovanju, da razen vtisov, ki jih bo pustila razprava v Državnem zboru, ta najbolj zveneč proceduralni manever opozicije ne bo imel učinka. Z vtisi pa je pri nas tako, da jih za večino državljanov oblikujejo dominantni mediji.


Veselo oznanilo za vsak kotiček Slovenije

H koncu gre mesec januar. Do še pred nekaj leti je bil zaznamovan s pobudami v okviru tako imenovanega meseca verskega tiska. Izraz je v današnji internetni dobi že kar malo zastarel, se mi zdi. Ali ne bi bilo bolje in primerneje reči mesec verskih medijev?


Krščansko upanje in prenova družbe

Frančiška Saleškega, duhovnega učitelja, pridigarja in škofa v Ženevi je papež Pij XI. leta 1923 razglasil za zavetnika katoliških novinarjev. Morda se kdo sprašuje, ali in zakaj se še danes sklicevati na zgled človeka, ki je živel pred skoraj pol tisočletja, sicer v izjemno zahtevnih časih družbe in razkola v Cerkvi, a vendar nekoč.


Izpraševanje po Panami

Naš pogled se v teh dneh ustavlja v najjužnejši obmorski državi v Srednji Ameriki, v Panami, kjer se mladi iz vseh delov našega planeta srečujejo s papežem Frančiškom na Svetovnem dnevu mladih.


Tabuiziranje v feminističnem loncu

V zadnjem času slišimo v slovenski javnosti vse več glasov, ki opozarjajo na negativne posledice permisivne vzgoje, ki jo je ustoličila Gabrova reforma šolstva po družbenih spremembah. Nadaljevanka te reforma je brezsramno uvajanje ideologije spola v slovenski šolski sistem, od vrtcev do Univerze. Vse pa je že nekaj tednov zapakirano v obsesijo o sovražnem govoru, v katerega naj bi spadala vsaka kritična na račun homoseksualnega lobija in feministk ter njihove splavarske miselnosti.


Po čem je sreča?

Mesec januar je že kar dobro razprl svoja krila. Še včeraj smo si voščili srečo v novem letu, čas pa je do danes že pozobal skoraj 1/24 tega novega leta. Kako kaj novoletni sklepi in izzivi? Kako kaj sreča? Rezultati decembrskega Ogledala Slovenije, raziskave, ki jo izvaja Valicon, je pokazala, da smo Slovenci zdaj srečnejši in bolj optimistični, kot smo bili v letih gospodarsko finančne krize (najnižje smo bili decembra 2016).


Papež Frančišek in do njega kritični slovenski desničarji

Na spletu pogosto najdemo odkrito zgražanje nekaterih pripadnikov politične desnice nad papežem Frančiškom in njegovimi besedami. Beremo lahko besedne zveze kot so »levi papež«, »muslimanoljub«, »Lgbt prijazen«, »preveč liberalen«, »ne ve, kaj govori«, »naiven«… to so v grobem temeljni očitki, s katerimi ga obsipavajo. Istočasno sumničavo pogledujejo proti dejstvu, da papež uživa simpatije na levi strani. Če ste med temi desničarji in ste slučajno tudi katoličan, bi morali slišati novico. Ki vam verjetno ne bo všeč.


Plan Kalergi - resnica o veliki neresnični zaroti

V prvem aktu opere Seviljski brivec ena od najlepših arij »La calunnia è un venticello« opisuje obrekovanje kot nežen veterček, ki se na koncu metaforično vedno spremeni v močan topovski strel: »Come un colpo di cannone!«. Gioachino Rossini je navdih za opero našel v istoimenski komediji francoskega tajnega agenta in pisatelja Pierra Beaumarchaisa, v kateri je avtor napisal »Calomniez, calomniez, il en restera toujours quelque chose!«, kar v slovenskem prevodu pomeni: »Obrekujte, obrekujte, na koncu bo le nekaj ostalo!«


Kozina, a vi to resno? Podjetnike izgnati, da boste delavcem vrnili dostojanstvo …

Družbena tranzicija traja določen čas. V nekaterih državah 25 let, v drugih 50 let in več. Ta čas je v veliki meri odvisen od strukture, ki ta postopek zavira tiho, vendar odločno in z močnimi vzvodi, saj z novo ureditvijo pridejo spremembe, ki zmanjšujejo njeno moč. Navadno ji pri tem pomagajo tudi tisti privilegiranci, ki so v prejšnji ureditvi zaradi zvestobe sistemu živeli bolje kot večina ljudi. Mnogo bolj pa na hitrost tranzicije vpliva sposobnost naroda, da prepozna takšna prikrita dejanja politične elite in krike privilegirancev po ustavitvi oz. kar obrnitvi tega procesa. Takšnih dejanj ni težko prepoznati, saj iz vrednostnega sistema družbe dobesedno štrlijo.


Novejše novice | Starejše novice