Bodimo hvaležni drug drugemu
Radijski utrip | 22.05.2018, 20:30 Nataša Ličen
O slepih ulicah na poti dobrega sožitja smo se pogovarjali z dr. Jožetom Ramovšem. V sodobni družbi večkrat zmotno mislimo, da je pri oblikovanju lastnega življenja samozadostno računati samo nase. Za to, kar smo in kar živimo, se lahko zahvalimo mnogim, s katerimi smo v odvisnem odnosu. Bodimo jim hvaležni.
Bolestna samozadostnost
Ljudje smo med seboj odvisni socialno, čustveno, duševno, delovno in v vsem drugem. Pomislite, od koga vse ste odvisni, kaj bi se spremenilo, če bi kdo od vam dragih odšel? Kako močno bi se spremenilo vaše življenje. Tudi zato, da izrabimo čas, ki nam je darovan v skupnem sobivanju, se je vredno učiti prepoznavanja slepih ulic, ki nas odvračajo od dobrega sodelovanja in kakovostnega sobivanja z drugimi. Naučiti se moramo bistvenega, prepoznavati že kar bolesten samozadosten občutek neodvisnosti. Ljudje smo socialna bitja, osama, zapor v samici je najhujša kazen.
Drug od drugega smo odvisni
»Drug od drugega smo odvisni in pravi odziv na to zavest je hvaležnost in veselje in ne stiska zaradi neodvisnosti. Prvi stranpoti, ki sta močno prisotni »Sam vse zmorem«, »Vse imam pod kontrolo« sta floskuli, stranpoti, ki nam jemljeta moč in energijo, da bi se ne veselili medsebojne povezanosti in odvisnosti«, pravi dr. Jože Ramovš in dodaja: »Osamosvojiti se je treba, razviti svoje individualne potencialne, to ni alternativa, to sta nuji, toda staviti samo na Jaz, Jaz, Jaz pa je odštekanost.«
Vse zmorem sam ali pa Vse gre narobe!
Dr. Jože Ramovš: »Velika nevarnost je v obeh primerih, če smo naivni ali če se zagozdimo v pesimizmu. Pesimizem, ko stokamo dan in noč: »Kako hudo je, zdaj so samo problemi, včasih je bilo luštno, zdaj ni več tako«, ta pogled ljudem pobere veliko moči. Takšni ljudje so težavni, do sebe in drugih. Na drugi strani pa je nevarnost naivnosti, ko govorimo: »Saj vse zmorem, saj vse gre, kdor hoče, vse doseže.« Tudi te naivnosti je veliko, zlasti v javnosti, izhaja pa iz trga. Ponujajo artikle, proizvode, tečaje, intelektualne teorije in tako naprej, v vsem tem je naivnost, da vse zmoremo sami, v takšni naivnosti se zagozdimo v slepi ulici. Dober je samo zdrav realizem.«
V življenju je veliko slepih ulic, nekatere trajajo dolgo, preden spoznamo, da nikamor ne peljejo.
Brezbrižnost? Dr. Ramovš: »Sožitja, komuniciranja in svoje vloge se je treba učiti, tako kot vožnje avta." "Kdo se danes uči poslušanja?, rečejo nekateri. »To je strokovna fraza. Ljudje so se vedno znali pogovarjati, če so le hoteli.« Zmota. Za odnose se je treba truditi in se zavestno učiti, kar pomeni, iskati orodja. Če se učimo, najdemo slepe poti in potem iščemo načine izhoda. V odnosu večina ljudi, ko jim ne gre, krivi druge. Za sožitje krivimo druge takrat, ko se nismo pripravljeni učiti.«
Smo samo uporabniki, ker vse merimo le še tržno?
Dr. Jože Ramovš: »Danes na vsakem koraku govorimo o uporabnikih. Človek lahko z denarjem kupi postrežbo, ne more pa prijaznosti in zanimanja. Človeški odnos je dar. Kadar ne upoštevamo tega, da se človeškega odnosa ne da kupiti, ponižamo sebe in druge v predmet. Takrat se »uporabljamo«, s tem se razvrednotimo, ker vzpostavimo tržni odnos med nami. Pred očmi imamo storitve in ne ljudi. Z ljudmi smo v odnosih, stvari pa uporabljamo. Danes je vse trg, to je velika past. Že dr. Trstenjak je dejal: »Danes je vse štacuna.« Drug drugemu smo v dar, odnos pomeni, da drug drugega nosimo, se podpiramo, sebe nesemo drugemu v dar. To je svoboden dar, ne moremo ga kupiti ali izsiliti.«
