Ljubljana, sreda, 15. avgust 2018, 10:33

Z Alfijevo smrtjo in borbo njegovega očeta smo gledali v prihodnost

Aleš Čerin
Foto © ARO

Alfie Evans, 23-mesečni fantek, je umrl. Potem, ko so ga, zaradi razsodbe sodišča, da je v “njegovem najboljšem interesu”, da ga odklopijo od naprav za vzdrževanje življenja, to 23. aprila letos tudi storili, je fantič živel še do 28. aprila, torej več kot 5 dni.

Zdravniki so sicer pričakovali, da bo po nekaj minutah umrl in ko je fantič, po besedah očeta Thomasa Evansa, potreboval nekaj dodatnega kisika, ga od bolnišnice ni dobil. Ko je začel postajati moder, sta mu starša nudila dihanje usta-na-usta in spet je vzpostavil samostojno dihanje. Odtegnili so mu tudi hrano in vodo.

Mlada starša na začetku dvajsetih, Thomas Evans in Kate James, sta izgubila vse pravne bitke. Po razsodbah sodišč na vseh stopnjah bi bilo nadaljnje zdravljenje fantka neučinkovito in neuspešno ter da zanj ni nobenega upanja več.

Oče se je 18. aprila srečal tudi s papežem Frančiškom. Po tem srečanju je Alfie dobil celo italijansko državljanstvo, italijanski zdravniki so bili pripravljeni zdraviti fantka, pa ga niso mogli. Fantka so v liverpoolski bolnišnici zastražili angleški policisti.

Še ena zgodba je …

Namreč zgodba Alfijevih staršev. V javnosti se je oglašal in javno deloval predvsem Alfijev oče Thomas. Predstavljajmo si mladeniča, starega 21 let, ki ima bolnega sina starega malo manj kot dve leti, ki se bori za življenje, proti lobiju – zdravniškemu in proti sistemu – pravnemu.

Pa pojdimo v času dve leti nazaj. Thomasova izvoljenka je zanosila in 19-letnik, lahko bi rekli mladec, še maturant, je bil pripravljen prevzeti odgovornost in skrb za življenje nerojenega otroka na svoja ramena. Četudi so se mu morda zdele druge rešitve – neskladne z življenjem – tako na dlani, tako vabljive in so obetale lažjo prihodnost.

A mladenič je bil, – ugibam – kljub teži posmeha svojih sovrstnikov, pripravljen zaplavati proti toku današnjega časa in je gladko prevzel nase odgovornost. V tistem trenutku odločitve se je – zame –spremenil iz mulca v moža.

Postal je možat – v onem pravem, plemenitem pomenu besede: imel je pogum za ‘vzdržati udarce’, imel je pogum za ščitenje svoje lepotice – mlade matere in ohranil je življenje najbolj ranljivega – nerojenega. Čestitke mladenič!

Mladenič je že pri 19-ih spoznal, kar najstniki v primitivnih kulturah spoznajo v procesu iniciacije že veliko prej, v naši kulturi, pa mnogi nikoli: da ‘ne gre le zate’, da si si del nečesa večjega, v primeru Thomasa – za sodelovanje v podarjanju in ohranjanju življenja. Čestitke mladenič, da si to védenje spravil v prakso.

… in (vsaj) še ena

Kmalu se je izkazalo, da je sin Alfie bolan. Obdržali so ga v bolnišnici, kjer je preživel celo leto. Po enem letu so se zdravniki odločili, da bo sodišče razsodilo tem, kar je “najboljše” za Alfija. To se je res zgodilo, namreč, da je “najbolje za fantka”, da ga odklopijo od naprav za vzdrževanje življenja.

A Thomas se ni vdal, pač pa se je začel boriti. Ne z agresivno-napadalno močjo, pač pa z vztrajno držo obrambe življenja. Do zadnjega diha. Dobesedno.

Mladenič je šel od “cesarja”, skozi vse stopnje angleških sodišč, pa tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice, pa vse do papeža. Prav dobesedno.

21-letni angleški mladenič nam je, evropskim moškim, ki se v tem času v glavnem borimo za svoj košček udobja – recimo za to kam bomo postavili svojo rit med poletnimi počitnicami, s svojim zgledom pokazal kaj pomeni biti možat (prim. 1 Kor 16,13), kaj pomeni vse delati iz ljubezni (prim. 1 Kor 16, 14), kaj pomeni umirati svojemu vsakdanjemu drobnemu egoizmu – imeti se fajn, kaj pomeni boriti se – četudi se zdi donkihotovsko – z močnimi zdravniškimi lobiji in sodnimi mlini.

21-letni angleški mladenič nam je v času, ko smo – hvala Bogu – brez vojn na našem koščku sveta, pokazal kaj pomeni dati življenje za svoje: za svojo lepotico, za svojega otroka, za vse, ki so ti zaupani v varstvo. Trdno je stal na stališču ne ubijaj in to stališče branil z vso svojo močjo.

Gledali smo v prihodnost

21-letni angleški mladenič nam je omogočil tudi pogled v prihodnost, pokazal nam je kam plovemo v Evropi, ki je izgubila moralni kompas. Pokazal nam je prihodnost Evrope, kjer so (že sedaj) glavne vrednote biti lep, imeti se lepo in imeti dobrine, kjer dostojanstvo človeka, na katerem so utemeljene človekove pravice, recimo pravica do življenja, ne pomeni nič, če nisi produktiven, uspešen, če zate po zdravniško-sodniških merilih ni več upanja.

21-letni angleški mladenič nam je s svojo borbo razkril, da če sodniki, na podlagi mnenja zdravniškega lobija presodijo, da zdravljenje ne bi bilo več učinkovito in uspešno, se mnenja staršev ne upošteva in tudi, da koncept upanja proti upanju ni več dovoljen. Drugače povedano: čudežev ni več, v njih ne smemo verjeti. Ker so sodišča tako rekla.

21-letni angleški mladenič nas je preprosto zbudil. Četudi je Alfie sedaj v nebesih, v kar trdno verjamemo, ne le upamo, je njegovo kratko življenje in petdnevno dihanje brez naprav imelo smisel. Po zaslugi mladeniča, ki je pri enaindvajsetih v nekaj mesecih zrasel v moža. V moža, ki nam je zgled in navdih.

Hvala Thomas Evans.

Vir: Časnik.si


Ne spreglejte: