Poslovil se je svečenik slovenske govorjene besede Mirko Mahnič

Slovenija | 09.04.2018, 15:57 Tone Gorjup

Minulo soboto, 7. aprila 2018, je zemeljsko pot sklenil Mirko Mahnič. Bil je srednješolski profesor, gledališki lektor, režiser, prešernoslovec, dramatik, pisatelj in še kaj, predvsem pa pričevalec za lepoto govorjene besede z izostrenim čutom za jezik.

Mirko Mahnič se je rodil 23. septembra 1919 v Bohinjski Bistrici. Med vojno je končal slavistiko. Njegovo delo je bilo vseskozi povezano s slovensko besedo. O tem je v oddaji naš gost leta 2005 povedal: »Najprej bi rad vam povedal, da sem si zelo izostril ušesa, ker sem z njimi si kruh služil. Jaz sem bil lektor v gledališču ves čas, to je vsa moja služba pa eno leto in pol gimnazijskega poučevanja, drugače pa sam teater.«

Režiral je v vseh naših gledališčih, tudi v tržaškem. Od tam se ga spominja Balbina Baranovič Battelino, ki je za Mladiko povedala: »Kot režiser je prisluhnil vsakemu igralcu, z njim razpravljal o delu, o jeziku in se razdajal brez omejitve. Koliko bogatih in veselih ur smo preživeli pri njegovih režijah! Vsaka od njih je bila pravi tečaj slovenske besede.« Tako kot gledališčnikom, je vrsto let predaval govorništvo bodočim duhovnikom na Teološki fakulteti. O svojem delu zanje je povedal: »Mislim, da je bil moj uspeh v tem, da sem jih prebudil, da sem jih navdušil, da sem jih postavil v ta sodobni čas in jim povedal, da morajo biti pogumni; da morajo odpirati stvari, da ljudje čakajo, da ljudje veliko trpijo, da jih je treba razumeti, razumeti njihov trpljenje … biti z njimi, sočustvovati z njimi, odpirati jim tudi radostne probleme. Predvsem pa sem jih zmeraj opozarjal: Ne govorite s tistim žalostnim glasom, o katerem mislimo, da je znamenje pobožnosti!«

Mirko Mahnič je bil garač. Ure in ure je presedel v Gledališkem muzeju, podrobno prebiral najrazličnejša besedila od Prešerna do Kocbeka, delal zapiske … Prišli so tudi sadovi. Napisal je na desetine knjig: od zapiskov gledališkega lektorja in študij, ki jih je posvetil Prešernu, do romanov, esejev in spominskih del. Spremljal je tudi Radio Ognjišče, znal pohvaliti in povedati, kaj ni dobro. Prepričan je bil, da je ta radio poklican k širjenju lepote slovenskega jezika, da mora opozarjati na propadanje slovenskega pogovarjanja, da mora ohraniti neko širino in nikoli ne sme postati »ljudski« v slabem pomenu besede, ampak ohraniti prostor tudi za intelektualno zahtevnejše poslušalce. Mirko Mahnič hvala vam za vse.