Folklorna pripoved o Aleksandrinkah
Slovenija | 05.04.2018, 18:21 Nataša Ličen
Folklora lahko pripoveduje zgodbo o čemerkoli. Člani Folklorne skupine Tine Rožanc v soboto, 7. aprila ob 19.30, v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma pripravljajo 69. letni koncert z naslovom Aleksandrinke. Naši sogovorniki pravijo, da se s pomočjo folklore dotikajo umetnosti, se igrajo tudi umetniške vrednosti, saj včasih kaj obrnejo na glavo, zato da v občinstvu videno in slišano, kar uprizorijo na odru, odmeva.
Zakaj Aleksandrinke?
Anja Cizelj, umetniška vodja: »Zgodba o Aleksandrinkah je del naše zgodovine, precej raziskana, kljub temu ostaja zelo zanimiva. Zaradi položaja žensk in izseljevanja je še vedno aktualna, v tej temi smo našli snov za nadaljnje ustvarjanje v folklorni dejavnosti. V Folklornih skupinah smo ljudje, ki se radi družimo, radi ustvarjamo in se zavedamo svoje tradicije. Vzamemo jo kot inspiracijo za nadaljnje ustvarjanje. Folklorna dejavnost nam dopušča veliko manevrskega prostora, veliko je usklajevanja na veliko področjih, pogovora, sodelovanja, da res lahko v vse to daš svoje talente. Gre veliko časa, zato se meja med prostočasno in skoraj profesionalno dejavnostjo že briše. Mi smo zgodbo o Aleksandrinkah želeli predstaviti ne samo skozi žalostne usode, ampak tudi kot zgodbo blišča, uspeha, prestiža, nekatere so dobile priložnost po boljšem življenju. Aleksandrinke so tudi zgodba o pogumu, večjezičnosti, izseljevanju kultur, o tisoč in eni zgodbi, ki sestavljajo mozaik njihove pripovedi. Nas je zanimala bolj pozitivna plat njihove zgodbe. Aleksandrija je bila bogato mesto, trgovsko, v katerega so prihajali bogati trgovci in vse to je vplivalo tudi na njihova življenja.«
Letni koncert o Aleksandrinkah bo v soboto, 7. aprila 2018 ob 19.30 uri, v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma
Zgodba o emigraciji žensk, blišču tuje dežele ter spominu na dom. Zgodbe o Aleksandrinkah, ki so v iskanju službe odhajale v Egipt, predvsem v takrat izjemno bogato in kozmopolitansko Aleksandrijo, kjer so pri bogatih družinah služile kot varuške, dojilje, sobarice ali gospodinje. Glasbeno-plesna produkcija bo na odru povezala vse tri generacije folklornikov, ki bodo preko plesa, glasbe, oblačilne kulture poustvarjali slovensko ljudsko izročilo – predvsem z območja nekdanje Goriške in Istre.
Odkod odločitev za folklorni ples?
Luka Kropivnik, plesalec: »V skupini Tine Rožanc so tri sekcije, otroška, mladinska in veteranska, pokrivamo širok spekter, tudi medgeneracijskega sodelovanja, skupaj z glasbeniki nas je približno sto. Vsak letni koncert je nekaj posebnega, zato je vsakič pred nastopom prisotne nekaj treme, saj je to višek delovanja skupine. Zaradi tradicije je pritisk še večji, trudimo se postaviti na oder vsakič nekaj novega in dobrega. Pred nastopom imamo več intenzivnih koncev tedna, če ne poznamo zgodbe, jo je težko interpretirati. Koncert je sestavljen iz treh delov, več pa ne smem povedati. Plesati pri folklorni skupini je nekaj posebnega, spoznaš toliko zanimivih ljudi, idej, vse nas žene isti cilj, folklorno dejavnost pripeljati na nek dober nivo, hkrati pa se umetniško tudi izražati skozi ljudske plese in jih poustvarjati. V prvi vrsti mladim v času študija, ko imamo vsega preveč in polne glave, to lahko predstavlja nekakšen ventil za sprostitev v dobri družbi prijateljev.«
Letošnji koncert je v celoti zasnovala mlada ekipa koreografov glasbenikov in plesalcev. V 90-minutni produkciji bo tako mogoče videti delo mladih folklornih (po)ustvarjalcev, ki si prizadevajo folklorno umetnost nadaljevati in obogatiti s svežimi idejami in umetniškimi pristopi.
Plesno-pevske točke bodo ob spremljavi različnih glasbenih sestavov izvajale vse tri generacije Folklorne skupine Tine Rožanc, ki slovensko izročilo širi že vse od leta 1949. Na odru Linhartove dvorane se bo tako predstavilo več kot 100 članov folklorne skupine, ki je sestavljena iz treh sekcij – veteranske, članske in otroške.
Dobra glasba je, ko se muzika dobro sliši
Klemen Bojanović, vodja glasbenikov, harmonikar: »Načeloma so pri Folklornih skupinah stalni glasbeniki, prav tako smo del Rožancev. Moja naloga je z glasbo ujeti tisto, kar pripravi koreograf. Spišemo note in nato vadimo skupaj s plesalci, da se tako kot celota predstavimo na odru. Note so prave takrat, ko se muzika dobro sliši. Skupaj z Anjo skušava na isti način začutiti zgodbo. Ples podkrepimo z glasbo. Izhajam iz zakladnice ljudske glasbe. Pripravim za določen nabor instrumentov, za katere se odločim, priredbe. Za večje koncerte se med različnimi društvi povežemo, si pomagamo. V soboto bo slišati harmoniko, klarinet, violine, celo flavto, vokale, morda celo klavir, pustimo se presenetiti. Ljudska glasba je izdelana, prečiščena, rad rečem, da je brez vogalov in robov, skozi vsa ta leta je šla skozi različne filtre, ki so jo izpilile. Moja naloga je, da jo vzamem in jo postavim v neko zasedbo, ob kateri poslušalci prepoznajo pesem, obenem pa slišijo nekaj novega. To je edini pogoj za razvoj te glasbe.«
