Ljubljana, ponedeljek, 20. avgust 2018, 07:38

Moja misel, čeprav ni moja

0:00
0:00
Helena Jaklitsch
Foto © ARO

"Toda problematični niso samo naslovi. Gre tudi za to, katere novice zasedajo najvidnejša mesta v javnem diskurzu."

Pred dnevi sem srečala znanca in kot se spodobi, sva nekaj besed namenila tudi aktualnemu političnemu dogajanju. To je bilo ravno takrat, ko so številne evropske države zaradi zastrupitve nekdanjega ruskega vohuna in njegove hčerke odpoklicale svoje diplomate iz Rusije. Znanec je nemudoma pohvalil odločitev naše vlade, ker ni nasedla protiruski propagandi in ni kar tako, brez kakšnih koli dokazov o krivdi Rusije, sledila večini evropskih in drugih zahodnik držav. Pri tem se je trepljal po prsih, češ da je tega vesel, čeprav se s tako držo tudi on sam zoperstavlja proti večini, ki take odločitve ne podpira. Prav nič ni bil zadovoljen, ko sem ga opozorila, da njegovo mnenje ni prav nobeno plavanje proti toku, temveč ravno nasprotno, popolnoma sledi temu, kar trobi večina naših nosilnih medijev. Najin pogovor sva nato kar hitro zaključila ter odšla vsak sebi. Je pač tako, da nihče od nas noče slišati, da morda vendarle ni tako zelo gospodar svojih misli, kot je prepričan.

Toda to srečanje mi je dalo misliti. Volitve so pred vrati in zopet bomo odločali o tem, kdo naj bi vodil našo državo v naslednjih štirih letih. Še pred tem bomo povabljeni, da se na referendumu izrečeno o drugem tiru. Mnogi bodo ali so prepričani, da so njihove odločitve posledica njihovega lastnega premisleka. Tako kot moj znanec se bodo pridušali, da njim nihče ne narekuje in določa, kaj morajo narediti in kako morajo misliti. Ne le to, mnogi bodo oziroma so prepričani, da kritično motrijo svet, da objektivno presojajo in tehtajo informacije, ki jih prednje postavlja slovenska medijska krajina ter da s svojimi pogledi in trditvami celo plavajo proti toku. Tako kot moj znanec. Žal pa je stvarnost zelo pogosto daleč od tega in tega bi se morali bolj zavedati. Na primer tega, da večina naših osrednjih medijev ni ne nevtralna, ne objektivna, ne pluralna, temveč ideološko izrazito levičarska, včasih smo rekli pripadajoč kontinuiteti. Zavedati bi se morali tudi, da našega pogleda na svet, našega vrednotenja ne oblikujejo zgolj z informativnimi oddajami, temveč z vsem o čemer poročajo, komentirajo ali govorijo. Toda stvar je še bolj komplicirana. Verjetno se strinjate, da večino novic pravzaprav sploh ne preberemo, temveč zgolj preletimo naslove, česar se tvorci javnega mnenja zelo dobro zavedajo. Koliko nas je pozornih, kako uspešno manipulirajo z nami samo preko naslovov? Najbolj negativni pridevniki so pogosto uporabljeni predvsem v naslovih tistih člankov, ki govorijo bodisi o pomladnih strankah bodisi Cerkvi ali pa o tistih, ki se aktivno borijo za življenje ter proti vedno bolj agresivni teoriji spola. Naslovi so mnogokrat dvoumni, zavajajoči, seveda v škodo omenjenih akterjev. Saj se spomnite mastnih naslovov o kreditu, ki naj bi ga največja opozicijska stranka nezakonito vzela? Kar nekaj dni so se vrteli po vseh osrednjih medijih. Nato pa je prišla v javnost novica o ugotovitvi Računskega sodišča, da so social demokrati nezakonito financirali stranko Solidarnost. Seveda ta novica ni dobila iste pozornosti. Še huje. Celo novico o onem kreditu so morali potisniti v ozadje, če so hoteli preprečiti, da bi se ugotovitev Računskega sodišča preveč ne razširila. Koliko med vami ve, da je kasneje policija ugotovila, da pri onem kreditu ni našla znakov kaznivega dejanja? Nič se ne čudite, če tega ne veste. Ta novica je bila zelo dobro skrita. In tega je vsak dan še in še.

Toda problematični niso samo naslovi. Gre tudi za to, katere novice zasedajo najvidnejša mesta v javnem diskurzu. Sama vedno zastrižem z ušesi, kadar mediji neko nepomembno novico potencirajo preko vsake meje zdravega razuma. Takrat mi je jasno, da se mora v ozadju skoraj gotovo dogajati nekaj, kar škodi ali naši državi, našim ljudem ali pa sedemdeset let vladajoči eliti. Tako smo te dni povsod brali o neizplačilu nagrade našim zlatim košarkarjem. Res je, če jim je vlada obljubila nagrado, pa te ni izplača, si to zasluži grajo. Toda čemu taka pozornost?! Pozornejši državljan je lahko ugotavljal, da so te dni preiskovalne komisije Državnega zbora poročale o žilnih opornicah, o NLB in TEŠ6. Pri vseh treh so bile ugotovitve katastrofalne in uničujoče predvsem za prej omenjeno elito. V vsaki normalni, politično zreli družbi bi se o tem poročalo, vodje preiskovalnih komisij prosilo, da povedo, kaj so odkrili, ter javno pozivalo k ukrepanju, tudi preko kazenskih ovadb. Toda ne pri nas. Pri nas so to prepogosto obrobne novice, kjer besedo dobijo predvsem tisti, ki so (so)odgovorni za nastale zlorabe, da lahko prijazno pojasnijo, kaj vse dobrega so naredili za državo in njene državljane. Mediji se ob tem tudi zelo potrudijo, da vse, kar je neprijetnega predvsem za sedemdeset let vladajočo elito, zelo hitro ponikne v pozabo.

Naši osrednji mediji tudi zelo skrbno pazijo, katere novice iz sveta pridejo k nam in iz katerih svetovnih medijev so pobrane. Skoraj praviloma gre za povzemanje levih, celo skrajno levičarskih svetovnih medijev, medtem ko drugi za naše praktično ne obstajajo. Nekoliko to zagotovo popravlja internet, ki nam omogoča, da sami najdemo tudi novice »z druge strani«, toda roko na srce, koliko ljudi pa ima čas, možnost ali voljo, da vsakodnevno ali vsaj tedensko prebira tuje medije? Pred veliko nočjo se je dva milijona in pol Argentincev udeležilo protestnega shoda proti nameri države, da uzakoni splav. Dva milijona in pol! In vendar se našim medijem o tem ni zdelo vredno poročati, medtem ko skoraj nikoli ne pozabijo vsaj omeniti kakšnega protesta nekaj deset, morda nekaj sto feministk, ki v kamero napol gole rjujejo gesla proti življenju.

Še in še tega bi lahko naštevala, toda mislim, da je osrednje sporočilo dovolj jasno in razvidno. Naš medijski monopol, ki pokorno služi levičarskim elitam, zahteva od nas stalno čuječnost ter kritično distanco. Zavedanje, da je praktično vsak naslov, članek ali njegova odsotnost stalna manipulacija, namenjena »vzgoji« lahko vodljivih mas. Bo kdo oporekal, da zanj pa to ne velja. Da preveč posplošujem. Morda, toda sporočilo je jasno. Zavedati se je treba, da vse, kar preberemo, vidimo ali slišimo vpliva na nas, četudi podzavestno, še posebej, ker so tako dosledni. Povsod ista prikrita ali zelo odkrita sporočila, pa naj gre za informativne prispevke ali za revije z zabavno vsebino ali revije za otroke. Če si tega ne priznamo, smo kot moj znanec, ki sem ga na začetku omenila. Kaj narediti? Beg med turške nadaljevanke ali h gorskemu zdravniku ni rešitev, če nam je vsaj malo mar za našo domovino in za to, kaj se z njo dogaja. Če ne drugega, imamo k sreči v Sloveniji vendarle nekaj medijev, ki povedo tudi »z druge strani«. Zagotovo lahko tudi z njihovo pomočjo dobimo bolj realno podobno o tem, kaj se pri nas dogaja. Tako bo tudi naša odločitev na volilni dan lahko bolj zrela in tehtna, predvsem pa bolj naša.

Mimogrede - Organizacija za prepoved kemičnega orožja je potrdila, da je bil strup, s katerim sta bila zastrupljena nekdanji ruski vohun in njegova hči, narejen v Rusiji. Novička je bila včeraj objavljena v naših medijih. Seveda dobro skrita med tiste nepomembne.


Ne spreglejte: