VIDEO: Bog, boš res poslušal mojo svinjarijo?

Radijski misijon | 22.03.2018, 17:53 Rok Mihevc

»Vesela novica: Spoved je praznik za vse! Greh ima namreč tako moč, ki uničuje nas in okolico, z očiščenjem teh pa končno zadihamo v vsej svoji svobodi,« je v osrednjem pogovoru 5. dne radijskega misijona spodbudil br. Jože Smukavec. Z njim se je pogovarjala Mateja Feltrin Novljan.

Če sprave ni, lahko doživljamo pravi pekel. Greh je bolezen, epidemija, ki nas uničuje in pravo zdravilo zoper njo je spoved, s katero svobodno zadihamo. Posledice greha so nore, saj te osami, utrudi, naredi čudaka, ničvrednega. Smilim se, jamram in umaknem pogled od Boga in življenja.

Praznovanje in objem Boga

Spoved je darilo velike noči za človeka. Je milosten trenutek, ko zopet gleda Boga in prav to kliče po praznovanju, čeprav to težko dojemamo. Tudi stara zaveza nam pomaga razumeti, kako je človek pred Bogom ubog. Očetje so pokazali, kako moramo kljub vsemu odpreti srce, nekaj narediti in pokazati majhnost. V stari zavezi so imeli daritve, nova pa pravi, »nočem klavne in ne žgalne daritve, ampak daritev tvojega srca.«

Post nam pokaže, da smo prah in to zaboli, čeprav se tega premalo zavedamo. Kljub vsemu je svet post na nek način prepoznal, da ga ima za trening, telovadbo in dokazovanje. Človeku je namreč bližje, da nekaj naredi, se meri, oblikuje ter reče »Ja, ratalo mi je.« A to je premalo a post, saj je to teža čas. Priznaš, da si krhek, majhen in občutljiv in to je ta veličine posta. Lahko pa tudi pri odpovedi čokolade zraste sočutje, prijaznost in dolžnost, če le vidimo te stvari globlje.

Smem pokazati vso težo svojega življenja?

Ločiti moramo religiozni post in post našega življenja. Tega lahko doživljamo vsak dan, tu so bolečine, razočaranja, bolezni, smrt. A vse to žal odrivamo proč, zato je vprašanje kako sprejemati resničnost bolečine in smrti. Žalosti me, da mora biti danes vse dobro in lepo in človek ne more biti pristen, da ne smeš pokazati teže življenja. To, da si tega ne priznaš, je zame strašljivo.

Z grehom se odmikamo od pravih stvari in ostanemo v velikem petku. Nekaterim ni do tega, da bi se soočili z žalostjo in bolečino ter gredo mimo tega. A s svojo nesoočenostjo so prikrajšani za izkustvo pravega in mirnega življenja. Cerkev pa je veliko noč naredila za nekaj izjemnega. Veliki četrtek je praznovanje in izkazovanje konkretne ljubezni Boga. Do tal gre do človeka in nam pove, da nas ima rad. Brez te ljubezni ne bi zdržali velikega petka. Ta je težji dan in prav je tako, saj človek spozna, da hrepeni po življenju z Bogom.

Veliki petki v našem realnem življenju

Diagnoza rak, izguba službe, smrt bližnjega, to so veliki petki, ki se jim ne moremo izogniti. Veliki petek je velika teža, a kljub vsemu se mi zdi, da lažje sprejmemo veliki petek kot pa veliko noč. Bližje mi je trpeči Kristus, bolečina in teža, pomembno pa je, da na vse skupaj gledamo z vstajenskim pogledom. Na veliko noč se spominjamo, da nas Jezus vabi, da mu na tej poti sledimo. Ne ko bomo imeli čas, kajti ne obstaja le velika smrt, ampak se vsak dan dogajajo majhne smrti v življenju.

Ampak v našem življenju so tudi velike noči!

Vstajenje se dogaja tudi v našem vsakdanu. In prav je, da se spomnimo na hvaležnost za veliko noč. Hvaležnost namreč obrne življenje v drugo smer in vidimo drugo dimenzijo Boga. Pa jo razumemo? Veliki petek še nekako, velika noč pa – kaj pa zdaj? Zmanjka nam besed za praznovanje, a pri velikonočnem vprašanju imamo še toliko prostora. Želim si, da bi veliko noč bolj ovrednotili. Čudno kajne, da če nekaj narobe naredim imam več besed, kot če nekaj lepega. Govorimo o luči, o vstajenju!