Ali nisi lupil jabolka, ko si brez sramu šel mimo lačnega?
Radijski misijon | 22.03.2018, 13:20 Rok Mihevc
»Hujše je bilo, nego da si kradel, ubijal, prešuštvoval!« Tako je Miro Šlibar pripravil današnji Drug pogled in za spremembo v uvodu v pripravi na spokorno bogoslužje ni navedel kakega svetopisemskega odlomka, pač pa je ob jubileju smrti Ivana Cankarja citiral nekaj povedi iz Skodelice kave. Prav tako tudi ni, kot je rekel sam, našteval vprašanj, kot jih običajno slišimo v izpraševanju vesti.
Spominjam se malega semenišča v Vipavi v mojih gimnazijskih letih. V spominu mi je večerna molitev z izpraševanjem vesti. Molivec, ki jo je vodil, je postavljal vprašanja, kaj vse smo naredili narobe. Priznam, da sem se vsak večer nelagodno počutil. Pa tudi ta duhovna vaja ni kaj dosti pomagala za naše spovedi. Vprašujem se, zakaj? Morda, ker je bil poudarek na vprašanju: Kakšne grehe sem storil? Ti pa so si tako podobni, kakor so si podobni dnevi.
Primernejše od vprašanja pred spovedjo, kakšne grehe sem storil, bi bilo po Carlu Martiniju: Kdo sem pred teboj, moj Bog? Kako živim svoj položaj pred teboj, o Oče? Predenj, pred Očeta prinašamo tako vso preteklost in sedanjost; starše, brate in sestre; sorodnike in prijatelje; družino, otroke, moža in ženo; sodelavce in življenjske spremljevalce; zdrave, bolne, slepe, gluhe, invalide in osamljene… skratka vse, kar prodira v našo, z molitvijo prežeto zavest pred Bogom. Potem pa poglejmo naše odnose do njih. S kakšnimi mislimi, besedami in dejanji so bili »tlakovani« naši odnosi do Boga, do bližnjega in do sebe. Kako me vidi Gospod?
Trije koraki do dobre spovedi
V prvem delu se Bogu zahvaljujem za dan, ki mineva, ali čas od zadnje spovedi. Kaj vse lepega sem doživel? S tolikimi sem se srečal. Sem bil bližnji bolnim in osamljenim. Misli, besede in dejanja »potopim« v eno samo zahvalo Bogu, ki me je ljubil, me ljubi in me bo ljubil. On je edini velik, usmiljen, mogočen, ki vlada svet s svojo močjo in modrostjo ter vodi Cerkev.
V drugem delu se »potapljam« v priznanju, da vsega nisem prav storil in si najvažnejše prikličem v spomin. Gospod nas pozna tudi take in ve vse o nas. Ko mu ponavljamo svoje slabosti, na neki način hvalimo njegovo dobroto. Pogled v ne prelepo stran življenja ni v grenkem kesanju, ne v samopomilovanju, v samoobtoževanju, ampak v besedah: Gospod, do zdaj si me ohranil v svoji ljubezni, jaz pa ti ne znam odgovarjati, nezmožen sem živeti kot Božji otrok. Tukaj lahko izrazim vse, kar me teži, vse tisto, za kar bi želel, da ni v meni, kar me vznemirja, kar se mi zdi v neskladju z življenjem, ki naj bi ga uresničeval pred Bogom in pred ljudmi. To pa izražam v jeziku hvale, zaupanja, miru, čeprav gre za resnično kesanje nad grehi, vendar kesanje, ki meri razdaljo, ki trpi zaradi neskladnosti in je torej dejanje ljubezni.
Ostaja še tretji del. V kaj naj se pa tu »potopimo«? V prvem delu smo se v zahvalo za vse, kar prejemamo vsak dan ali smo prejeli od zadnje spovedi; v drugem delu v priznanju vsega, kar nisem prav storil. Tu pa se »potapljam« v svetopisemske odlomke, ki so polni usmiljenja in odpuščanja: Peter objokuje svoj greh (Mt 26,69-75); Žena, ki mu je s solzami močila noge (Lk 7,36-50); Izgubljeni sin (Lk 15,11-32); Zahej v Jerihi (Lk 19,1-10) … Tu prepoznamo Jezusa Odrešenika, Boga, ki rešuje človeka greha.
Molitev pred spovedjo
Gospod, usmili se nas, ko v tvoji Cerkvi priznavamo svojo grešnost.Na njeno priprošnjo nas reši vsakega greha, da se bomo s prenovljenimi srci tebi zahvaljevali. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Zahvala po spovedi
Sveti Oče, v svoji dobroti si nas prenovil, da smo podobni tvojemu Sinu. Ko smo dosegli tvoje usmiljenje, prosimo naj bomo vidno znamenje tvoje ljubezni v svetu. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Z Anzelmom Grünom ti kličem, da te Bog z milostljivo ljubeznijo nikoli ne zapušča. Božje odpuščanje zajema vso našo krivdo. Bog nas brezpogojno sprejema. Zato odhajaj od spovedi domov pokončno in svobodno, vesel, da nam je Jezus na veliko noč zvečer podaril zakrament spovedi.
