Če iščemo Boga, ga najlažje najdemo tam, kjer Bog išče nas

Radijski misijon | 22.03.2018, 09:00 Nataša Ličen

Ni človeka brez preizkušenj, in na nek način je tako tudi prav. Človek brez izkušenj trpljenja težko pomaga drugim v stiski, ker jih preprosto ne razume. V to smer so razvili razmišljanje sogovorniki v četrtem misijonskem večernem pogovoru. Gradili so razmišljanje, ki ga piše življenje, in ki je bil kot razumevajoč objem mnogim, ki so v dvomih, na preizkušnjah, v raznolikih senčnih dolinah srca in duha, pa si želijo roke pomoči, besed spodbude, ki gradijo priložnosti in kažejo prve snope svetlobe veselja in navdušujočega bivanja.

Človek brez preizkušenj bolečin, ne more razumeti sočloveka v bolečini

Marko Čižman, župnik v župniji Ljubljana–Podutik: »Življenje prinese vse, marsikaj lepega, tudi skritega lepega, in dobro je, če to znamo videti, in seveda prinaša tudi stvari, v katerih se nam zalomi. Lahko se nam zalomi v zdravju, na področju službe, v prijateljstvu, pri življenjskih načrtih, v zakonu …, da ne omenjamo še kup ostalih drobnejših stvari, ob katerih se nam zalomi. Vsak človek ima križe in težave. Ni človeka, ki v vsakdanjem življenju ne bi prestal trpljenja ali šel skozi preizkušnjo in mislim, da je tako na nek način tudi prav. Ker, dokler človek ne pade, dokler ne vidi, da ni naj najboljši, je težko dobrohoten do napak drugih in težko pomaga soljudem v stiski, ker jih enostavno ne razume. Spominjam se svoje babice, ki jo je stalno nekaj bolelo, in mi je rekla, ne veš, kako boli, seveda ne vem, sem ji odgovoril, saj ne boli mene. Težko je razumeti človeka, če nimamo njegove izkušnje, lahko se mu pa vsaj približamo, če je kdaj bolelo tudi nas. Ko gledam svoje življenje, vidim, da nas Bog preko majhnih stvari počasi pripravlja na večje preizkušnje, da jih zmoremo prenesti. Če manjših preizkušen ne bi imeli, bi nas lahko večja, nepričakovana preizkušnja v življenju, lahko zlomila. Brez izkušenj z manjšimi težavami, morda večje ne bi zmogli prenesti.«

Velikokrat si tudi sami povzročamo bolečine, po nepotrebnem lomimo odnose

Nina Živec, študentka: »Čeprav sem mlada, se mi prav tako velikokrat zalomi. Ne zalomi se meni, velikokrat jaz zalomim dan, ko pride na plano moja trma, ko ne vidim dobrega, ko sem pesimistična, preveč krivim druge in se premalo ozrem vase. Skratka, vsakomur se lahko zalomi. To nas uči potrpežljivosti. Dostikrat stvari, ki se nam zgodijo, niso tolikšen polom, kot sprva mislimo. Vedno lahko najdemo neko rešitev, posebej, če vemo, da je Jezus z nami.« Pri mlajših generacijah opažamo vse večjo težnjo po popolnosti. "Če že v manjših preizkušnjah ne znamo reči »Ne« in ne znamo biti trdni v svojih načelih, se bomo težko oprli večjim izzivom v življenju. Ob sebi moramo imeti prave ljudi, tudi na Boga se je treba znati obrniti. Če nimamo ob sebi pravih ljudi, ki nas spodbujajo, kažejo pravo pot, je težko.«

Kako hitro se zaradi preizkušen lahko izgubimo v potrtosti

Matild Josip Domić, lanski novomašnik, salezijanec: »Vsakomur se lahko zalomi, tudi jaz pri tem nisem izjema. Tudi Bogu se je marsikaj zalomilo, že v prvem trenutku, ko je ustvaril angele, se mu je zalomilo, nekateri so se obrnili proti njemu in zapeljali prvega človeka. Tudi Cerkev ni imuna na to, v tem nismo izjema. V molitvi in ob premišljevanju Svetega Pisma se je v meni vzbujalo zanimanje za Jezusa, v katerem odkrivam zgodovinskega rešitelja, ki lahko pomaga tudi meni, posebej v trenutkih, ko se mi zalomi. Tako zdaj tudi jaz v Njegovem imenu sprejemam milost in imam priložnost v Njegovi moči »lomiti« vezi, ki jih spletemo s Satanom, ko pristanemo njegovi zapeljivosti in zapademo v greh, ki nas oddaljuje od Njegove ljubezni.«

Kateri antidepresivi so pravi?

»Bolj in bolj, kot trpimo, bolj in bolj se s tem učimo pokorščine iz ljubezni. Vsak, ki na lastnem telesu izkusi trpljenje, se sooča z negotovostjo, sprašuje se, kako naprej in zakaj se je to zgodilo prav meni? Ljudje se hitro izgubimo v potrtost in pademo v depresijo. Ali vzeti antidepresive, ki jih predpiše zdravnik ali pa se zateči k tolažbi, ki jo je pri zadnji večerji obljubil Odrešenik. Rekel je, poslal vam bom Duha tolažnika." Torej, ali iščem odgovor na vprašanje, zakaj to moje trpljenje, v Jezusu, ali iščem odgovor na to v najintimnejšem kontekstu povezanosti z Bogom? Ali iščem odgovor na ta moja vprašanja pri Bogu, ali iščem odgovore povsod drugod, v krivdi drugih (s čimer se izogibam svoji odgovornosti), iščem odgovor v številnih izhodih, kjer izhoda ni.

Na vprašanja, zakaj se je to zgodilo prav meni, ni odgovora. Tega nihče ne ve. Svetujemo, dajemo nasvete, kaj vse govorimo in se izčrpavamo v svoji človeški pomoči, toda odleže in pomaga preizkušenim vendarle najbolj le intimen pogovor z Bogom. Pogosto ni treba imeti ne vem kako velikega znanja in modrosti, da bi znali pomagati sočloveku, saj, ko smo v Bogu, stvari preprosto stečejo. »Če iščemo Boga, ga je najlažje najdi tam, kjer Bog išče nas«, je ob sklepu še dodal Matild Josip Domić.