Ljubljana, sobota, 21. julij 2018, 19:38

VIDEO: Po prehojeni poti se bo padec pokazal v drugačni luči, morda celo kot blagoslov

4. misijonski dan
Foto © ARO

"Po prehojeni poti se bo padec pokazal v drugačni luči, morda bo predstavljal za nas celo blagoslov."

"Vsakomur se lahko zalomi, a to ne sme postati izgovor za našo slabost". O vsakdanjih padcih, obsojanju ljudi in kako vstajati oz. stati ob človeku, ki se mu zalomi, je v današnjem osrednjem nagovoru 4. dne radijskega misijona razmišljal duhovnik Robert Friškovec.

Težje sprejmemo nepopolnost pri drugih, kakor pri sebi

V ospredje postavljam človeka, saj je ta pot Cerkve. Različni mediji, družbena omrežja in oglasi nam tolikokrat prikazujejo slike popolnega človeka, nasmejanega, srečno družino, blagostanje. Realnost pa je taka, da je prav vsak človek nepopolno, zmotljivo, neučakano, šibko bitje, bitje navad in razvad; mogoče ga je zavesti, zapeljati, zamotiti. V človeški naravi je, da delamo, kar mislimo, da je za nas v določenem trenutku najbolje, čeprav je zgrešeno, prinaša slabe posledice, je grešno ... V tem smo si vsi ljudje enaki.

A težje sprejemamo to nepopolnost pri drugih. Dokler na silo vzdržujemo mit lastne popolnosti, bomo neprestano v vojni z nepopolnostjo pri drugih. S padcem prvega človeka je ta omejenost položena v človeško naravo, ki je krhka posoda iz gline. Prispodoba, ki mi je zelo blizu in jo želim posebej osvetliti, da je človek glinena posoda. A skušnjava, da barantamo sami s seboj, se rada ugnezdi tudi pri mnogih kristjanih. Skušnjava je v tem, da se imamo za boljše, kakor v resnici smo pred Bogom, tudi če nam izbira življenjskega stanu narekuje ponižnost … Bog pa je vendarle neizrekljivo 'skrivnost' izlil v človeško naravo, ki je krhka posoda iz gline.

Za nas vse velja ta skupni imenovalec, da v glinenih posodah nosimo dragoceni dar.

Tako kot nosimo zavest krhkosti človeka, je prav tako podoba krhke posode vsak odnos. Podoba, o kateri razmišljamo, nam lahko razkriva krhkost odnosov, ki se kdaj obdržijo le iz navade ali zgolj iz določne družbene povezanosti, statusa. Vendar če se zavedamo, da odnose gradimo ilovnate osebe, se lahko po eni strani zavedamo krhkosti človeških povezav, po drugi strani pa lahko toliko več truda vložimo vanje, da se obdržijo in okrepijo. Prav ob človeku, ki ga sam srečujem danes kot zaporniški duhovnik, srečujem tudi njegove padce. Padec vsaj zame ne pomeni nekaj izjemnega in nenavadnega. Gledam na življenje, ki je prepleteno s padci, s ponovnim vstajanjem in počasnimi koraki naprej, pogosto spet do naslednjega padca in vstajanja.

Ko se srečujem z ljudmi, ki se jim je v življenju zalomilo, nemalokrat tudi iz njihove strani doživim vprašanje: Zakaj prav jaz? Dejstvo je, da se ob različnih padcih lahko odkriva tudi vzroke, da je marsikakšen povod povezan tudi s človekovo osebno odločitvijo in zgodovino. Osebno pa vem, da se vedno znova učim, da je kdaj dobro biti tudi tiho, da nisem v skušnjavi, da moram nekaj reči oz. ponuditi nek odgovor. Morda je začetek pobiranja po padcu že v tem, da sem pripravljen zanj poiskati pristen odgovor oz. vsaj malo prevzeti tudi odgovornost. Ni potrebno, da nam je vse takoj jasno, le nadaljevati moramo po poti. Po prehojeni poti se bo padec pokazal v drugačni luči, morda bo predstavljal za nas celo blagoslov.

Robert Friškovec
Robert Friškovec


Vsak človek je sveta zgodba

Želim se ustaviti ob odzivu, ki ga sam opažam, da ga imajo ljudje do tistih, ki se jim je v življenju zalomilo. Sam imam izkušnjo kako smo pripravljeni – soditi! In to – svojega bližnjega. In koliko kamnov imamo pripravljenih, da jih vržemo vanj. Vse napake sočloveka vidimo – resnične in izmišljene. In izmišljene vidimo tolikokrat povečane, kolikokrat želimo biti sami – opravičeni. Nad našimi in tujimi grehi bi mogel in smel biti ogorčen edino – Gospod. On ve, kako krhka bitja smo. Ve, da je sovražnik, ki nas zavaja v slabost, zvit in močan. Noče nas oropati cilja, za katerega nas je ustvaril!

Pri odnosu do kateregakoli človeka je smiselno, da se vedno znova učimo, da ne dajemo nalepk oz. da ljudi ne razporejamo po predalčkih, skupinah, ampak da imamo pred očmi konkretno osebo, s točno določenim imenom, ki se ji je nekaj zgodilo v življenju, ki se ji je nekaj zalomilo, ki ima takšne ali drugačne težave ... Ustanovitelj Barke Jean Vanier je to skrčil v preprost stavek, ki velja za vsakega človeka, ne glede na to, kako sprejet ali spoštovan je: »Vsak človek je sveta zgodba.«

Znova vstati in pomagati znova vstati

»Polomija« je priložnost, da se kaj naučimo o naših potrebah in zgrešenih načinih nagovarjanja naših potreb. Do padcev pride tudi zaradi napačnega reševanja naših stisk. A pogosto našim »polomijam« dajemo preveliko moralno noto in nas z njimi povezana krivda povsem zamori. Jezus je tisti, ki nam to krivdo odvzema! Sami pa lahko zato lahkotneje svojo pozornost posvečamo na eni strani izvorom naših polomljenih dejanj, besed, pomanjkanja aktivnosti, misli,... in na drugi strani posledicam naših polomljenih dejanj, besed, misli ...

Pokora pri spovedi pomeni poskus, da popravimo z grehom narušene situacije ali odnose. Morda to vedno ni mogoče ali vsaj ne na zelo konkreten način, lahko pa poskušamo spremeniti eno našo slabost, grešno nagnjenje ... naenkrat. Kjer pa je mogoče, lahko popravimo tudi konkretno škodo, prizadetost soljudi, naredimo nekaj konkretnega za širjenje dobrega v svetu. Morda ugotovimo, da je takšen proces lahko zelo oseben in težaven, težji celo od moralnih obsodb, ki pa vendar prinaša trajnejše sadove v naša življenja kot si lahko mislimo.

Dobro pa se je tudi zavedati, da nismo ob človeku zato, da mi rešujemo njegovo situacijo, njegov problem, ker se bo lahko na to navadil in rutinsko pri nas vedno znova iskal pomoč. Nemalo kdaj se nam lahko zgodi, da s svojim reagiranjem ljudi, ki se jim zalomi, delamo odvisne od nas samih in se lahko na nek način tudi oprimejo tovrstnega vedenja, ker jim je poznan in ker vedo, da bodo nekoga našli, ki jim bo vsaj v tem trenutku pomagal. Pa ni težava v nudenju medsebojne opore, marveč v tem, da tako človeku odvzemamo moči in odgovornost, ki lahko tako zakrknejo.

Pogosto slišimo, da soljudi ne smemo obsojati. Ljudem pogosto postavljamo visoke cilje in norme, če pa jih ne uresničijo, smo hitro razočarani nad njimi. Če bi bili do samih sebe tako strogi, kot smo do drugih, bi nam bilo verjetno precej težko shajati sami s sabo. Ljudje smo si v bistvu veliko bolj podobni kot smo si različni. Vsem nam je pa gotovo skupna naša nepopolnost in nagnjenost, da se nam rado zalomi. Bodimo zato prizanesljivi in konkretni v naši drži sprejemanja in zavezanosti k skupnemu napredovanju na poti svetosti.


Ne spreglejte: