Ljubljana, petek, 20. julij 2018, 06:45

VIDEO: Cestnik: Ni nujno povsod govoriti o Jezusu, nujno pa je povsod biti kot Jezus

3. misijonski nagovor
Foto © ARO

"V javnem in političnem življenju bodimo prepoznavni kot dialoški in odprti ljudje. S tako držo bomo zdravili in razstrupljali naše družbene odnose."

Dokler hodimo po tej zemlji in živimo naše življenje, smo kristjani v dvojnem položaju: smo na tem svetu in nismo od tega sveta. A ta naš dvojni položaj prinaša s seboj dvoje skušnjav: prva je biti preveč podoben svetu; druga bežati iz tega sveta. Tako je v osrednjem nagovoru 3. dne radijskega misijona razmišljal Branko Cestnik, s katerim se je pogovarjal Jože Bartolj.

Prva skušnjava: ker smo kristjani v svetu, se zlahka navzamemo miselnosti tega sveta. In danes veliko slovenskih kristjanov podlega tej skušnjavi. Mnogi razmišljajo kot razmišlja svet: neumorno iskanje uspeha, zagledanost v materialne dobrine, tekmovanje z drugimi, pomanjkanje solidarnosti,... In če razmišljamo kot svet, prej ali slej pozabimo na Boga. Zato ne čudi, da se istočasno krči in izgublja molitveno življenje ter se vse manj hodi k sveti maši. Čari sveta nas povsem prevzamejo, Bog se nam zdi nepotreben.

Druga skušnjava: ker kristjani nismo od tega sveta, se nam dogaja, da nas ta svet ne zanima; da se nam zdi pogrošen in nevaren za našo duhovnost. Zato začnemo od tega sveta bežati. Tej skušnjavi podlega manj kristjanov kot prvi. Je pa ta skušnjava enako pogubna, saj v njo običajno zapadejo bolj duhovni in razgledani kristjani, ki bi sicer lahko delovali v svetu, spodbujali druge in spreminjali stvari na bolje.

Popolnoma se prilagoditi svetu je narobe. Bežati od sveta je narobe. Kaj je torej pravilna drža? Kako se vesti v odnosu do sveta? Blaženi kardinal John Henry Newman predlaga preprosto rešitev, povzeto v preprosto besedno zvezo. Predlaga, da svet razumemo kot »pot do nebes«. Ob tem nam poda nekaj preprostih nasvetov:

1. Kar koli že delaš v svetu, delaj v večjo Božjo slavo
2. Pričuj v tem svetu skozi svoje vsakdanje delo in odnose
3. Bodi dober delavec in imej rad delo
4. Bodi družinski človek

p. mag. Branko Cestnik
p. mag. Branko Cestnik


Držimo se velikih načel družbenega nauka Cerkve

V veliko pomoč nam prihaja družbeni nauk Cerkve. Vsak kristjan bi moral na pamet vedeti njegova štiri načela. Ne glede pred kakšnim družbenim izzivom smo, ne glede kateremu političnemu toku pripadamo, se moramo vedno držati štirih načel družbenega nauka Cerkve. Ta so: načelo človekovega dostojanstva; načelo skupnega dobrega; načelo subsidiarnosti ali podpornosti; načelo solidarnosti.

Slovenski kristjan za solidarnost, za ohranitev človeka, za spravo

1. izziv: premagati otopelost

Družbena in politična pasivnost namreč ni nedolžna. Iz majhne bilke hitro zraste velik plevel. Pri slovenskem katoličanu obstaja tudi določena duhovna zavora: nerad se izpostavlja. Vzgajan je bil k ponižnosti, k tistemu »dol glej, tiho bodi in si svoje misli«, v javnih zadevah je zanj mislil ta ali oni politik, v domači župniji je zanj mislil župnik, kako naj se zdaj kar naenkrat prelevi v človeka, ki ga ni strah javnosti? Da bomo premagali otopelost, nas čaka še veliko dela. Ne samo na družbeni ravni, temveč tudi na intimni in duhovni.

2. izziv: »Politika usmiljenja« in »politična moč usmiljenja«

Sv. Janez Pavel II. je zaslužen, da Boga vse bolj odkrivamo kot Usmiljenje samo. Ko je 2. velikonočno oz. belo nedeljo preimenoval v nedeljo Božjega usmiljenja, nam je dal ključ za razumevanje Velike noči in celotne zgodovine odrešenja. Papež Frančišek je njegovo smer nadaljeval, ko je razglasil leto usmiljenja. Po kardinalu Walterju Kasperju je naše usmiljenje »krščanska namestniška eksistenca«. Vsi smo Kristusovi namestniki na zemlji, ko smo sočutni in solidarni. Sočutje in usmiljenje kristjanov tako razodevata Boga v svetu. Slovenski kristjan bo pričeval za Kristusa in našo družbo spreminja od znotraj, če bo vedno na strani ubogih in trpečih. Taka bodi naša »politika usmiljenja«.

3. izziv: Branimo človeka kot človeka

Izziv, za katerega bi še pred leti mislili, da je plod turobne znanstvene fantastike. V zahodnih intelektualnih, kulturnih in političnih krogih se je namreč razmahnila neka čudna ideologija, ki hoče brisati naravna spola, moškega in ženskega; ki hoče redefinirati družino, vse do mere, da bo lahko kakršna koli čustvena zveza, celo tista z živaljo, imenovana družina; ki hoče razgraditi pojem naroda in namesto njega vzpostaviti brezoblično mešanico ras; ki hoče splav in evtanazijo do konca udomačiti. V teh razmerah smo kristjani poklicani, da branimo človeka kot človeka. Naše duhovno vodilo bodi spet Kristusovo učlovečenje. Kristus se je učlovečil in s tem posvetil vsakega človeka. Ne smemo dovoliti, da bi človek bi skrčen na kup mesa in kosti. V kulturi, umetnost in politiki bomo zato branili in povzdignili človeka, četudi bomo za koga zadnji humanisti na tem svetu.

4. izziv: Dialog in sprava

Danes se zdi, da so kakšni slovenski katoličani obupali nad dialogom. Po eni strani jih razumemo. Kakšni nasprotniki krščanstva in Cerkve so žaljivi, zlonamerni in manipulativni. Z njimi je težko. A če so takšni, nismo dolžni stopiti v dialog. Pred takšnimi se moramo zaščititi. Vendar zaradi nekaj prenapetežev ne smemo nehati verjeti v dialog in se zanj truditi. Če ne bomo verjeli v dialog, bomo nehali verjeti v dobroto človeka. Če bomo kar naprej jezni na ta svet in drugače misleče, bomo svetu in drugače mislečim zelo težko oznanjevali veselo vest o Kristusovem vstajenju.

Zato v bodimo javnem in političnem življenju prepoznavni kot dialoški in odprti ljudje. S tako držo bomo zdravili naše družbene odnose in razstrupljali našo sprto politiko.


Ne spreglejte: