Ljubljana, ponedeljek, 19. februar 2018, 03:29

Svetovalnica: Plačala bi nekomu, da gre z menoj na kavo

Medgeneracijsko sožitje
Foto © Ingimage

"Odprite se, nasmejte, bodite ponosni na sebe. Veliko dobrega ste naredili v življenju, zato si zaslužite pomoč."

Pride trenutek, ko starostniki ugotovijo, da ne morejo več opravljati osnovnih življenjskih opravil. Kakšni koraki so potrebni naprej, smo v Svetovalnici povprašali idejno vodjo za projekt »Z roko v roki, varno v jesen življenja«, Jasmino Potepan.

Ključen je trenutek, ko si posameznik prizna, da je pomoči potreben, je povedala Jasmina Potepan. »To priznanje pa lahko pride pozno ali celo prepozno, da bi se dalo pomagati naprej. Tudi svojci pogosto priznavajo, da so prepozno reagirali na spremembe bližnjega.«

Vsak skrbi samo zase

»V te spremembe tonemo počasi in se počasi sprejemamo. Redki so starostniki, ki to priznajo in se tega bojijo,« je povedala sogovornica in opozorila, da bi morali biti svojci, sorodniki in sosedje bolj pozorni na to. »Žal je tudi družba vse bolj naravnana k temu, da vsak skrbi samo zase. Mimoidoče skoraj več ne opazimo,« žalostno ugotavlja Potepanova.

Z aktivnejšim življenjem do počasnejših sprememb

Ko človek pride v pozno jesen oz. zgodnje staranje, je to velika prelomnica. Zaznamuje nas že selitev, odhod partnerja, prijatelja, kaj šele upokojitev. »Če nismo naprej aktivni v drugih dejavnostih, bomo spremembe težje opazili. Če pa smo aktivni, se spremembe odvijajo počasneje in imamo bogatejše življenje, saj smo obdani z ljudmi, s katerimi nam je lepo in prav oni nas bodo opozorili, ko pridejo spremembe.«

Vsi brezmejno hitijo in se pehajo. Za čem že?

Nekaj je osamljenost, drugo pa je, ko nisi več sposoben skrbeti sam zase. »Najhujša osamljenost je, ko so ljudje z občutkom neke krivde in se umikajo v osamo. In v svojem kalupu ne najdejo izhoda in svetle točke, to pa prehaja v bolezensko stanje.« Stroka bi morala prepoznati te težave in takim ljudem še bolj ponuditi roko in pomoč, pravi Jasmina Potepan. Ta v svoji praksi prevečkrat doživlja to osamljenost ljudi. »Koliko ljudi mi reče, da bi plačali nekoga, da gre z njim na kavo, da z njim prebere časopis in komentira aktualno dogajanje. Pravijo, da se vsem tako grozno mudi in vsi brezmejno hitijo in se pehajo. Za čem že? Ta sogovornica mi potem pove, da je to delala tudi sama in zdaj je sama...«

Potrebe so in bodo vse večje

Jasmina Potepan svetuje, da se najprej aktivirajo v različne skupnosti, k upokojencem, invalidom, v različna društva, če le imajo to možnost. »Vključijo naj se v lokalno okolje, v stanovanjske skupnosti, vaške skupnosti. O svoji osamljenosti naj spregovorijo in potem bo lažje poiskati pomoč. Naj se začne nova svetla in sončna pot.« Ob tem pojasnjuje, da so nekateri preprosto osamljeni, drugi potrebni pomoči, tretji potrebujejo samo usmeritev, kje najti pomoč. Pri tem lahko najbolj pomagajo svojci, da naredijo nadaljnje korake.


Ne spreglejte: