Ljubljana, nedelja, 16. december 2018, 02:14

Prvi novi obraz

dr. Janez Drnovšek
Foto © Splet

V petek, 23. februarja, bo minilo deset let, odkar je svojo življenjsko pot sklenil nekdanji slovenski predsednik in premier Janez Drnovšek. Zelo verjetno je, da bi na obletnico pozabil, če mi ne bi pred dnevom ali dvema prišel v roke neki lokalni časopis, ki je “najspretnejšemu in najboljšemu predsedniku vlade” posvetil kar nekaj prostora.

Slavilni toni v besedilih niso presenečenje. Bolj, ko se Drnovškov čas odmika, bolj deluje njegovo obdobje kot nekakšna zlata doba, njegova politična veščina pa kot nekaj, česar že zdavnaj ni več. Kot ni prave primerjave niti med širino vizije kakega Helmuta Kohla in precejšnjo stopnjo obračanja po vetru trenutnega javnega mnenja kake Angele Merkel, seveda ni primerjave niti med Drnovškom in njegovim sedanjim naslednikom Cerarjem. Vsaj tako se od daleč zdi. Še veliko bolj kot pred petimi leti, ko sem se pokojnega voditelja že spomnil na tem mestu, torej izpolnjuje pogoje, da bi njegova podoba pridobila skoraj mitične razsežnosti. Navsezadnje zaradi njegovega dolgoletnega boja z boleznijo in duhovnega iskateljstva, ki je vtisnilo tolikšen pečat njegovim zadnjim letom.

Toda moj osebni spomin in, kot sem prepričan, tudi Drnovškova umestitev v širši slovenski kontekst zadnjih treh desetletij lahko naslikata tudi povsem drugačen portret. Kot skico zanj lahko še zmeraj ponovim glavne točke iz prispevka izpred petih let. Še vedno si ne morem kaj, da se ne bi dolgoletnega krmarja slovenske ladje spominjal predvsem kot tistega, ki je – razmeroma milo rečeno – “organiziral” prestop Cirila Pucka pozimi leta 1997. V tem izražena globoka želja po ohranitvi oblasti se je dobro prilegala temu, da ni imel težav, ko se je dal kar trikrat za mandatarja izvoliti z glasovi Jelinčičevih nacionalistov. Leta 1993 in 1997 so bili ti glasovi odločilni, prvič pa so privedli do razkola v Jelinčičevi stranki. Nadalje je bil mož iz Izlak poglavitni tvorec slovenskega družbenega in gospodarskega modela, znanega po imenu tovarišijski kapitalizem. Čeravno ga mnogi Slovenci jemljejo kot idealni recept, lahko o njegovi vzdržnosti že dolgo močno dvomimo. Nespregledljivo je tudi, da je bil Drnovšek kot človek, ki je bil deset let na čelu vlade, glavni praktični uresničevalec zamisli o ohranitvi vse povojno obdobje vladajočih struktur in zamisli na oblasti in pri koritu. Že večkrat sem zapisal, da predstavlja odločitev dela nekdanjega Demosa skupaj s Pučnikom in Janšo za podporo Drnovšku kot kandidatu za mandatarja aprila 1992 verjetno najhujšo in najbolj tragično napako v poosamosvojitveni zgodovini Slovenije, saj je s tem postkomunistom bistveno prehitro (spet) prepustil obvladovanje politične sfere. Še vedno kot pred petimi leti menim tudi, da je prezgodaj umrli voditelj s svojo biografijo tako rekoč poosebljal nedorečeno in medlo slovensko slovo od jugoslovanske socialistične preteklosti. Večina Slovenk in Slovencev seveda ne vidi nikakršnega protislovja v tem, da je bil nekdanji predsednik skupne države tudi najbolj trdoživi predsednik slovenske vlade.

Na pozitivni strani je kajpak znova potrebno podčrtati Drnovškove zasluge za to, da je Slovenija postala del evroatlantskih integracij, ki so trenutno najboljši ščit pred tem, da bi kot skupnost dokončno potonili v atavistično minulost. Seveda ne pri njem ne pri drugih članih njegovega političnega razreda, med katerimi je še sedaj večina živih, nekateri pa so zaspali, ne bomo nikoli vedeli, ali so ravnali iz prepričanja ali pa iz strahu, da bi z upiranjem možnosti, ki so jo šteli za edino, ogrozili lasten položaj in prestiž domnevnih naprednjakov in razsvetljencev, piše v komentarju na spletni strani Časnik.si dr. Aleš Maver.

Nadaljeval je: Zgodovina pa bo verjetno vedno bolj izpostavljala še eno zanimivo posebnost političnega življenjepisa rekorderja med predsedniki vlade. Danes nam Janez Drnovšek namreč upravičeno velja za prvega v zdaj že kar dolgi vrsti “novih obrazov”. Takratna nomenklatura ga je kot takega celo ponujala volivcem na prvih (in zadnjih) neposrednih volitvah člana jugoslovanskega predsedstva leta 1989, ko se je pomeril z Markom Bulcem. Zmagal je, četudi zanj pred tem domala nihče ni vedel. In kot vsi poznejši novi obrazi je imel praktično skozi vso kariero predvsem eno nalogo. Pod krinko novega doseči, da bo ostalo vse po starem. Odgovora o njegovi uspešnosti v uresničevanju te naloge ne ponuja samo podatek, da ni izgubil nobenih volitev, na katerih je nastopil, temveč v prvi vrsti stanje, v katerem je Slovenija desetletje po njegovi prezgodnji smrti, je v komentarju iz spletnega portala Časnik.si z naslovom Prvi novi obraz zapisal urednik portala dr. Aleš Maver.

Vir: Časnik.si


Ne spreglejte: