Ljubljana, torek, 25. september 2018, 07:38

Jože Strgar: Vsi moji predsedniki skozi čas

Jože Strgar
Foto © www.nsi.si

"Naš pogled naj gre v smer tistega, kar je v državi in med nami ljudmi nujno potrebno."

Vladajoče strukture, ki nam že dolgo, predolgo vladajo, ki so navezane na komunizem, moramo na volitvah premagati. Če rečemo, da je to naš cilj, je premalo, to je naša nujna potreba. Bilo je tik pred drugo svetovno vojno, takrat sem bil še šolarček v Velikem Podlogu, ko so moji starši in vsi sorodniki volili Antona Korošca, predsednika Slovenske ljudske stranke, ki se danes, po vsebini in po dejavnosti, imenuje Nova Slovenija – krščanski demokrati. Bilo je živahno, vsi odrasli ljudje so šli na volitve, volili so Korošča in njegovo stranko, ki je Slovence v Krekovem času organizirala v politično zrel narod. Na teh volitvah smo z veliko večino zmagali.

Ob pogledu na to mojo stranko, naj preskočim čas vojne in čas socializma, ko smo, ob tuji in domači okupaciji, kljub totalni prepovedi delovanja, ohranjali zgolj slovensko zavest. Šele v letu 1990, ko je domača komunistična okupacija »sestopala« s političnega prizorišča, smo, kakor izpod pepela, spet stopili na oder zgodovine in smo, čeprav nekako obglavljeni ter državljansko ter duhovno ranjeni, spet zmagali. Po zmagi in prevzemu vodenja nove osamosvojene države, so se vrnili bratje iz pregnanstva, ki v Argentini z dr. Markom Kremžarjem na čelu ves nesrečni čas ohranjali strukturo nekdanje Koroščeve stranke in njene listine, ki so jih izročili Lojzetu Peterletu, novemu predsedniku stranke z novim imenom Slovenski krščanski demokrati. To je bil za zgodovino naše stranke veličasten dogodek, saj je bila edina, ki je preživela nesrečno vojno, revolucijo in potem še komunistični čas. In bili smo odločeni, da ponovno prevzamemo odgovornost za obstoj naroda in za ponovno vključitev med demokratične države Evrope. Evropska krščanska demokracija nam je odprla vrata, nas sprejela in nam vrnila enakopravnost. Tega se, dragi sodržavljani, vse premalo in vse manj zavedamo.

Lojze Peterle je bil, skupaj z nami vsemi, ki smo mu sledili, v veliki meri politični amater. Kljub temu je ustvaril državo, jo uvrstil v družbo vseh drugih in pričel s temeljito obnovo vsega, kar so pretekli časi uničevali. Ponosen sem, da sem bil, skupaj z mnogimi prijatelji, njegovo sodelavec. Popraviti in na novo postaviti je bilo treba skoraj vse. Sam sem kot ljubljanski župan ustanavljal in utrjeval položaj glavnega mesta nove države, Peterle je s sodelavci graditvi državo kot celot. Najine obveznosti so bile prevelike, da bi se lahko redno med seboj usklajevala. Peterle je bil mnenja, ta pogovor mi je ostal v spominu, da se morava, vsaj na začetku, znajti vsak na svojem.

Prišel pa je čas, ko se je na novo rodila dodatna Podobnikova krščanska stranka, s starim imenom, Slovenska ljudska stranka (SLS). Obstoj dveh krščanskih strank je bil v političnem smislu brez perspektiv ne za eno in ne za drugo. Zato sta se združili, a ne za dolgo, saj voditelji iz SLS hoteli nadvladovati, zato je bila razdružitev že po nekaj mesecih nujna. Nastala je nova stranka z imenom Nova Slovenija, ki je po vsebini in delovanju ostala v okviru krščanske demokracije. Vodstvo nove stranke je prevzel dr. Andrej Bajuk. V njegovem času sem bil predsednik ljubljanskega odbora Nove Slovenije in na volitvah v Ljubljani je naša stranka dobila 13.83 % glasov, na naslednjih volitvah v letu 2008 pa NSi izgubila podporo volivcev in izpadla iz parlamenta, zato je predsednik dr. Bajuk je odstopil. Povedal je, da se jo kot minister za finance v Janševi vladi močno posvečal državi ter prijateljski stranki in premalo pa svoji NSi.

Na predsedniškem mestu ga je nasledila Ljudmila Novak, do tedaj županja občine Moravče in evropska poslanka. Stranko je vodila vse do preteklega teh dni, ko je na dostojen način odstopila. Njeno mesto je prevzel Matej Tonin, vodja poslanske skupine Nove Slovenije. Tako sedaj neposredno doživljam mojega že četrtega predsednika. Z vsemi sem lepo sodeloval, čeprav sem bil kdaj pa kdaj tudi nadležen, so mi zaupanje vračali. Upam, da se bo sodelovanje nadaljevalo tudi z novim predsednikom.

Ker ves čas neposredno spremljam vesele in manj vesele dogodke, smem danes kot častni član stranke iz »prve roke« trditi, da je NSi zares slovenska in demokratična in se lahko upravičeno ponaša s kakovostnim in nepretrganim delovanjem za narod in državo. Vsi njeni predstojniki, od Kreka, Korošca, prijatelji iz izgnanstva, z zadnjim izmed njih Markom Kremžarjem, potem Peterletom, Bajukom, Novakovo in sedaj s Toninom, so bili in so vsi po vrsti pošteni in strokovno na visoki ravni ter so bistveno sooblikovali naš čas. Nobeden izmed njih se ni omadeževal s takšnim ali drugačnim nečastnim dejanjem.

Ob koncu svojega »življenjskega mandata« sem vesel, ker sem ves čas pripadal krščanski demokraciji, naši najstarejši politični stranki. Ob teh prelomnih dogodkih in pred ponovnimi parlamentarnimi volitvami pa smem in moram še kaj reči. Sprašujem se, zakaj in čemu je bilo in je še toliko nasprotovanj prav »moji« stranki. Da smo največji trn v peti starim komunističnim strukturam, nekako razumem, da pa smo ves čas v napoto tudi vsaj nekaterim novim, tako imenovanim pomladnim strankam, pa ne morem prav razumeti, saj mi niso znana ozadja za takšna stališča?

Kako se bo novi predsednik znašel v tej zmešnjavi? Matej Tonin je razmeroma mlad, a prodoren politik. Vendar modrosti, ki jih prinašajo leta, še nima. Prav takšen, ali pa je morda še kako leto mlajši, je predsednik krščanske demokracije v Avstriji. Za oba velja, da bomo potrpežljivo čakali na vse, kar jima bo v politiki uspelo.

V našem slovenskem političnem prostoru je kar nekaj posebnosti, ki v drugih državah niso tako pogostne. Imamo obilico priložnostnih strank in še nove se obetajo, med njimi tudi »enodnevnice«, ki se rodijo in hitro spet odidejo. To je znak za politično nezrelost. Dogaja se, da nastopi »spretneš« in z nekaj stavki osvoji množico glasov. Zadnji tak primer je kamniški župan Marjan Šarec, ki je povedal in oznanil, da je šola nekaj, cerkev pa spet nekaj drugega, da je treba to dvoje ločevati. In je s tem pridobil množico glasov. Seveda ne vseh, nekateri so mu povedali, da je pozabil Slomška, ki je soustvarjal našo kulturo in nas učil, da ljudi glede pravic in dolžnosti ne moremo in ne smemo ločevati.

Koliko drugih zablod smo še doživljali, ali jih bo novi predsednik Tonin znal upoštevati, ko bo sklepal zavezništva? Jože Mlakar mu svetuje, temu nasvetu se pridružujem, da naj se ne govori o 10 % glasov, ki se jih želi dobiti na naslednjih volitvah. Tonin naj se raje obrne na ljudi dobre volje, avtentične Slovence, ki nas je veliko več, in nam naj ponudi preizkušene in uveljavljene rešitve, ki jih je v širšem svetu uveljavila krščanska demokracija. Zakaj se ne bi temu uveljavljenemu modelu narodnega napredka v večjem številu priključili tudi mi?

Potrebna bodo tudi zavezništva. Z mladostno in politično svežino bodo morda uspela in potem tudi vzdržala naval pritlehnih, morda celo povsem neodgovornih nasprotnikov. Koliko tega je že bilo!

Ne gre, da bi stara nasprotja obnavljali, a treba jih je poznati in biti nanje nadvse pozoren. Če z nekom sodelovanje ni mogoče, pač ni mogoče. Sodelovanje seveda ni nekaj tovariškega, vedno gre za optimalne zadeve, za tisto, kar je za državo in za nas posameznike pomembno. Tudi ne gre za »vojno napoved« temu ali onemu, za medsebojno lomastenje in obračunavanje glede starih grehov, ki so marsikje vidno prisotni. Takšno obračunavanje ne prinese nič dobrega, kar smo lahko na vseh koncih sodoživljali.

Naš pogled naj gre v smer tistega, kar je v državi in med nami ljudmi nujno potrebno, če hočemo, da bomo preživeli. Nova država Slovenija je namreč v stanju, ko gre za vprašanje preživetja. Vladajoče strukture, ki nam že dolgo, predolgo vladajo, ki so navezane na komunizem, moramo na volitvah premagati. Če rečemo, da je to naš cilj, je premalo, to je naša nujna potreba.

Vir: Časnik.si


Ne spreglejte: