Ljubljana, ponedeljek, 10. december 2018, 07:38

AVDIO: Imre Jerebic o svojem dolgoletnem služenju Karitas

0:00
0:00
Imre Jerebic
Foto © Slovenska Karitas

"Kaj hočemo, kako in kdo? Ta tri vprašanja sem si večkrat zastavljal. Odločitev je bila, da pokrivamo stiske, ki se takrat pojavijo."

Dobrodelna ustanova Katoliške Cerkve Slovenska Karitas deluje že 27 let, prav toliko časa je z njo in z njenimi številnimi prostovoljci socialni delavec, teolog, diakon in prejemnik nagrade za življenjsko delo na področju socialnega varstva Imre Jerebic. Minuli teden je službo generalnega tajnika predal Cvetu Uršiču, ob slovesu s tega položaja pa je hvaležen za vse uresničene cilje in pomoč najbolj ubogim v naši družbi. Največje bogastvo Karitas so po njegovem prepričanju prostovoljci, ki jih občuduje marsikatera druga humanitarna organizacija.

Kljub prepovedi socialističnega sistema nadškof Šuštar in msgr. Bole razvijala socialno dimenzijo

Imre Jerebic je pri Slovenski Karitas že od njene ustanovitve leta 1990. Pred mesecem dni je prejel priznanje ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti za življenjsko delo na področju socialnega varstva. Predsednik države ga je odlikoval tudi z zlatim redom za zasluge.

Ko se ozira na začetek svoje zaposlitve, v leto osamosvojitve, pravi, da je bila leta 1991 organizirana socialna dejavnost Cerkve prepovedana z zakonom o verskih skupnostih. »Kot študentje teologije te socialne dimenzije nismo bili deležni. Mi smo se v socialističnem sistemu navadili, da socialo rešuje država. Neka praznina je bila. Nadškof Alojzij Šuštar z uvajanjem diakonije v ljubljanski nadškofiji in Franc Bole s Predalom dobrote pa sta kljub prepovedi to socialno dimenzijo razvijala. To je bil le del poslanstva, a dobra osnova za to, da smo razmišljali, kaj bi Karitas v novi državi delala,« je spomnil.

Pomoč beguncem po osamosvojitvi: Pravi čudež je bil, da smo se zganili

Pravi, da so bili na začetku dobra skupina, katere dober mentor in svetovalec je bil nadškof Šuštar, ki je ustanoviteljem priporočil, naj se zgledujejo po tujini, še posebej po Karitas v Švici. »Kaj hočemo, kako in kdo? Ta tri vprašanja sem si večkrat zastavljal. Odločitev je bila, da pokrivamo stiske, ki se takrat pojavijo. Na začetku našega delovanja smo tako kar naenkrat dobili naval hrvaških beguncev. Bilo jih je čez 60.000, to je bil izreden izziv, kako pristopiti. Kaj lahko mi zmoremo? Tu se je začelo prostovoljstvo. Pravi čudež je bil, da smo se zganili, že prej pri poplavah v Savinjski dolini, kjer smo prvič zbirali sredstva,« pripoveduje Jerebic in doda, da so bile med največjimi ovirami pri pomoči beguncem s Hrvaške carine, odpiranje transakcijskih računov in celo zaposlovanje sodelavcev Karitas. Spominja se, da se je šele s pomočjo tedanjega republiškega sekretarja za pravosodje in upravo Rajka Pirnata črtal člen zakona o prepovedi delovanja socialnih ustanov Cerkve. »Izreden blagoslov je bil, da so se župniki nato tako hitro ogreli za dimenzijo karitativnega poslanstva,« je dodal Jerebic in izrazil veselje, da Karitas znotraj Cerkve ni naletela na odpor, ampak na pripravljenost sodelovati.

Imre Jerebic ob predstavitvi akcije 40 dni brez alkohola
Imre Jerebic ob predstavitvi akcije 40 dni brez alkohola

Ob vsakem novem zahtevnem izzivu je okrog sebe aktiviral ožji krog sodelavcev, pa tudi računal na pomoč iz ozadja, na »Božjo energijo«, kot jo je poimenoval, ki ti pride naproti. Pa tudi: »Dostikrat sem se zatekel k nadškofu Šuštarju. On je bil zelo moder človek, tudi moj nadškof. Stvari sva ’prediskutirala’, danes bi rekli, da je bil to dober supervizor ali intervizor. Nekoga sem vedno znal najti. Dostikrat sem šel na odprt pogovor in iskanje skupnih poti tudi k predsedniku Karitas nadškofu Krambergerju. Svet Slovenske Karitas je bil vedno odprt za reševanje stvari, ne glede na sestavo.« Veliko so se naučili tudi ob civilnih vojakih, ki so služili pri Karitas.

Predanost prostovoljcev opazili vsi

Prostovoljci so tisti, ki prinašajo dinamiko, svežino in jih je treba nenehno negovati, je še ugotovil Jerebic. Zdaj bo treba mrežo Župnijskih Karitas »pomlajevati, narediti korak naprej, da damo mladim prostor in motivirati nove sodelavce«. Glede tega je bil vedno optimist, tudi zaradi velike udeležbe prostovoljcev na tradicionalnih seminarjih v oktobru ali pa na romanjih na Ponikvo ne glede na vreme. »To je tisto, kar nam druge organizacije zavidajo. Ko so bili begunci v množičnem migrantskem valu na meji ali v zbirnih centrih, mi je kolega iz druge humanitarne organizacije dejal, kako naši prostovoljci celo njemu kavo postrežejo in se z njim pošalijo, so dobre volje in imajo energijo,« je poudaril in dodal, da je bilo v prvem begunskem valu v pomoč vključenih več kot tisoč prostovoljcev Karitas z vseh koncev države, ki so opravili 25.000 prostovoljnih ur dela.

Generalni tajnik Slovenske Karitas Imre Jerebic in predsednik Škofijske Karitas Ljubljana Tone Kompare (levo) pri zdravniku prostovoljcu Aleksandru Dopliharju
Generalni tajnik Slovenske Karitas Imre Jerebic in predsednik Škofijske Karitas Ljubljana Tone Kompare (levo) pri zdravniku prostovoljcu Aleksandru Dopliharju

Prednostna naloga novega generalnega tajnika bo skrb za starejše

In kako ohranjati delovanje in poslanstvo Karitas vnaprej, ob demografski sliki, ki smo ji v Sloveniji priča? Ima Karitas na področju razvoja paliativne oskrbe kakšne možnosti? »Mislim, da so stvari dobro zastavljene. Mi na leto večkrat obiščemo do 50.000 starejših. To je en vidik pozornosti do starejših. To zmoremo. Mnogokrat sem opazil, da to niso samo enkratni obiski, ampak se spremenijo kar v stalnico. Karitas je samo tista blagovna znamka, ki te do nekoga pripelje. Nato pa si naložiš toliko, kolikor zmoreš, v smislu usmiljenega Samarijana. Po tej poti bomo dobro hodili naprej. Lahko da bomo s pomočjo države prišli do večjih projektov, vendar to moramo še premisliti. Ponekod je Karitas v skrbi za starejše bolj razvita. Vidim, da po terenu ta skrb za starejše je vzpostavljena. Verjetno pa bodo izzivi v specifikah, npr. v paliativi, bolj organizirani. Tu pa je pomembno sodelovanje. Brez sodelovanja z zdravstvom ne gre,« meni in opozarja, da bo treba prav tolmačiti tudi sam izraz paliativa. »Zdravstvo je v neki točki zaključeno. Neka nerazumna skrb je, da bi še nekaj dodali, a se ne da,« je prepričan. Pravi, da moramo imeti »v zakupu, kakšne so potrebe in želje človeka. Tu je naš odnos bistven. Če se nekomu približamo, se on odpre in smo na pravi poti. In tu je priložnost za Karitas«.

s. Bogdana Kavčič, Imre Jerebic in Jana Lampe
s. Bogdana Kavčič, Imre Jerebic in Jana Lampe



Ne spreglejte: