Ljubljana, ponedeljek, 28. maj 2018, 12:04

Plečnik – božji služabnik

Dr. Jože Plečnik
Foto © ARO

V mesecu januarju se spominjamo rojstva in smrti mojstra Jožeta Plečnika (23. 1. 1872 – 7. 1. 1957). Na nekaterih krajih se ga bomo spomnili s posebnimi spominskimi mašami. V lanskem, Plečnikovem letu (60 let od smrti) je bila v Sloveniji in v več drugih državah organizirana vrsta razstav o njegovem delu, izšlo je nekaj novih knjižnih del, Češka pa je mojstru posthumno podelila visoko državno odlikovanje, red Tomaša Garriguea Masaryka.

V nekaterih slovenskih logeh je, žal, še vedno nekaj predsodkov do Plečnika, predvsem zato, ker se ne njegovo delo in ne njegov življenjski slog ne ujemata z dominantno postmoderno kulturno paradigmo – od tod včasih prihaja zadržanost do njega. Hkrati govoriti o Plečniku kot arhitektu in umetniku zahteva študij in poglobljeno razumevanje, čemur pa današnji čas ni naklonjen, zato popularizacija Plečnika z vrsto knjižnih del – ki so morda zelo zanimive, niso pa vse enako strokovno podkovane – s seboj prinaša tudi tveganja s strokovnega vidika. Prav tako se preveč pozablja, da Plečnik nikakor ni le slovenski umetnik, ampak da spada med tiste zelo redke Slovence, ki so na svojih področjih ustvarjanja pustili širši mednarodni odtis. Plečnik je zares srednje-evropski arhitekt po svoji provenienci, njegova umetnost, ki črpa iz nacionalne in evropske dediščine, pa univerzalna.

Na tem mestu se bom v svojem govorjenju o Plečniku-arhitektu zaustavil, saj si ne domišljam, da o njem kaj veliko vem. Pozornost bralca bi želel preusmeriti v Plečnika kot kristjana.

Več kot deset let je minilo, odkar je prof. dr. Anton Štrukelj dal pobudo za začetek postopka za Plečnikovo beatifikacijo. Takrat je tudi izšla posebna številka revije Communio, v kateri je bilo mojstrovo življenje obdelano prav s te, neumetniške plati. Prišlo je do občasnih zapisov o tem vidiku Plečnika; izšla je knjiga Marije Krebelj »Navdih večnega«.

V krogih arhitektov in umetnikov, ki so nesporni občudovalci Plečnikovega dela je glede te pobude včasih zaznati nekaj pomislekov. Seveda obstaja tveganje, da bi napačno zastavljen postopek lahko negativno vplival na prikaz Plečnika in ga – vsaj v očeh laične javnosti – »zreduciral« na objekt zgolj religioznega zanimanja; nenazadnje bi to bilo slabo tudi za podobo Plečnika kot kristjana.

Na srečo se ozki pogledi na svetost naglo umikajo, tudi s papežem Frančiškom. Podoba svetnika je vse manj statična, svetobežna; to ni več oseba, ki se je vse življenje akrobatsko izogibala stiku z grehom in svetom. Ne: osebe, ki si jih danes Cerkev postavlja za svetilnike in vzor, so realne in dinamične ženske in moški, s katerimi sodobni človek lahko začuti skupnost onostranskega in tostranskega Božjega ljudstva. Vse manj je pozornosti do izrednih, nadnaravnih dejanj – saj tudi sam Jezus svojih čudežev ni nikoli postavljal v ospredje svojega oznanjevanja. Sodobni svetniki so posvečevalci vsakdanjosti.

Ob tako razumljenem svetniškem liku je moč tudi laže razumeti, zakaj bi veljalo v (slovenski) panteon svetosti postaviti tudi Jožeta Plečnika: bil je vrhunski in izviren umetnik, a vendar skromen pred Arhitektom. Pred drugo svetovno vojno je izvršil ugledna naročila doma in v tujini, a je ostal osebno asketski. Svoje delo je dojemal kot duhovni poklic. Po vojni je vzel na rame križ zapostavljenosti: avtorju prenove praškega gradu, Zacherlove hiše na Dunaju in vil bogatih in pomembnih, ni bilo težko biti arhitekt podeželskih cerkva – in nerealiziranih projektov, kakršna je Katedrale svobode.

V zadnjih desetletjih je Cerkev na Slovenskem na pot beatifikacije postavila vrsto oseb, s katerimi je želela duhovno označiti mejnike naše zgodovine odrešenja. V tem »Božjem drevoredu« nam močno manjka laična oseba, ki je posvečeno življenje razumela predvsem kot posvečevanje svojega poklicnega dela in to na področju (umetnost), za katerega se je v modernem svetu uveljavilo prepričanje, da so verni v njem ovirani, omejeni, in da vanj nekako ne sodijo. Plečnik je, tiho in brez velikih besed, pokazal, da je to mogoče.

Zavedam se izredno dolge in zahtevne poti, ki včasih pripelje tudi v slepo ulico. Tako daleč v tem trenutku tudi ni potrebno razmišljati. V dosegu roke Cerkve na Slovenskem pa je razglasitev Plečnika za Božjega služabnika – da, prav to je s svojim delom počel: služil Bogu na posebej odličen način, vsem na očem. Nenazadnje bi ta poteza bila svojevrsten izraz popularizacije Plečnika, dokaz živosti sporočila njegove umetnosti za današnji čas.

Vir: Časnik.si


Ne spreglejte: