Ljubljana, torek, 23. januar 2018, 19:06

Hvaležnost medicinske sestre

s. Emanuela Žerdin
Foto © Robert Božič

"Sem medicinska sestra, ponosna na svoje delo in hvaležna, da sem ga lahko opravljala v različnih obdobjih svojega življenja, v različnih državah in med različnimi ljudmi."

Celo lansko leto in tudi letos, se je v naši domovini kot rdeča nit ponavljala tema o zdravstveni reformi. Bilo bi zanimivo izračunati koliko ur se je o tem razpravljalo v državnem zboru, a zanimivo bi bilo dobiti v roke tudi obširen dokument – ali ima res čez 2000 strani? – ki so ga pripravili v ministrstvu za zdravje. Vse so izračunali, naredili strokovne statistike in razdelili denar… zdaj pa čakajo, kaj se bo zgodilo. Ves ta čas pa ljudje prav tako prihajajo v bolnišnice in zdravstvene domove, prav tako so bolni, ranjeni, potrebni pomoči, a še danes večina nima niti pojma, kaj je pravzaprav zdravstvena reforma.

Sem medicinska sestra, ponosna na svoje delo in hvaležna, da sem ga lahko opravljala v različnih obdobjih svojega življenja, v različnih državah in med različnimi ljudmi. V poklicu medicinske sestre mi je bilo darovano, kar je napisal pesnik Tagore:

Spoznal si me s prijatelji, ki jih nisem poznala. Dal si mi ležišče v domovih, ki niso moji. Približal si mi oddaljenega, tujca spremenil v brata. Kdor tebe pozna, temu nihče ni tujec in nobena vrata mu niso zaprta.

Zato želim z vami podeliti nekaj stvari, za katere sem kot medicinska sestra neizmerno hvaležna. In to, kar pišem, ni samo moje, to je hvaležnosti mnogih od 18 000 medicinskih sester v Sloveniji. A zdravstvena reforma gre skoraj mimo njih – tako malo jih je sodelovalo v njej, tako malo so bile vprašane o vsem, kar delajo… In tako je tudi pri vsakem obisku inšpektorjev. Ko pridejo, se najprej zatopijo v papirje – gorje tebi,če ti manjka kak papir ali kakšen žig na papirju! Potem pogledajo vse, kar je potrebno v borbi proti okužbam – in spet gorje tebi, če niso vse posode – rumene, črne in zelene – pravilno razporejene in pravilno označene! Še bolj kaznivo je, če nimaš podatkov o vseh odvozih smeti – od medicinskih do navadnih… Tu pa je nekje konec skoraj vsake inšpekcije. Mogoče premalo časa delam v Sloveniji, in ne vem, mogoče pa le je kakšna inšpekcija, ki gre z medicinskimi sestrami od bolnika do bolnika, od ure do ure in jih spremlja, ko delajo, kar delajo – a delajo vse, enostavno vse!

Posebej sem hvaležna za naziv sestra – in me prav žalijo neki poskusi, to ime spremeniti v nekakšno asistenco ali medicinske tehnike ali kaj drugega. Upam, da sestre svojega imena ne bodo dale. Saj prav ime sestra pove bistvo našega dela. Ko sem delala v črnogorski bolnišnici, je mala vnukinja spraševala dedka, kdo smo mi – redovnice, ki smo bile ob njem. On ji je povedal, da so to sestre. Vnukinja je spraševala naprej – čigave sestre so to? Ne kakšne – diplomirane ali nediplomirane, ampak - čigave? To je bistvo poklica medicinske sestre. Ona ne more nikoli biti sestra sama za sebe, ona je zmeraj sestra za druge, za bolnike. Ona je sestra, saj mora vstopati v intimnost telesnih medicinskih storitev in prav tako v intimnost medsebojnih odnosov – zato je bližje bolniku kot mnogi drugi, tudi bližje od zdravnika. Ona ostane, ko vsi odidejo, ona očisti vse, ko ni čistilke, ona vpije na pomoč, ko ostane bolnik brez glasu…

Hvaležna sem, da sem kot medicinska sestra v različnih ustanovah lahko živela besede ustanovitelja Rdečega križa Henry-a Dunanta: Nikoli ne vprašaj trpečega, katera je njegova domovina in katere si vere? Samo mu reci – ti trpiš, zato si moj bližnji in zato ti bom pomagala. Imela sem srečo, da sem bila redovna in medicinska sestra v času, ko smo številne slovenske sestre delale v bolnišnicah in zdravstvenih ustanovah nekdanje skupne države – od Srbije, Makedonije, Črne Gore do Bosne in Hercegovine. Hvaležna sem, da sem pripadala skupnosti, katero je iz njihove domovine, kjer so v enem dnevu izgubile delo na Golniku, zdravnik komunist, ki je v njih prepoznal zelo vestno in strokovno delovno silo, odpeljal v Črno goro. Po dolgih letih je eden od pravoslavnih škofov povedal, da so prav »katoliške nune« iz Slovenije in Hrvaške prinesle novo kulturo v zdravstvo Srbije in Črne gore. Kako je to mogoče? Preprosto – učili so nas v bolnikih gledati Kristusa, pa če je na zunaj bil levi ali desni, z zvezdo, križem ali polmesecem, ko je bolan ležal v postelji, je bil za nas sestre, Kristus, ki rabi našo pomoč in ljubezen. Ali bi bilo kaj narobe, če bi tudi zdravstveno reformo začeli od spodaj – da bi sestre najprej povedale, kako, na kakšen način spremeniti težke in stresne razmere? Verjemite mi, bile bi bolj praktične od celega tistega dokumenta na 2000 straneh!

Hvaležna sem, da nisem delala med papirji in tehnološkimi pripomočki, ampak med bolniki in se sklanjala nad njihovimi obrazi. Mnogi se hvalijo z ogromnim številom prijateljev v knjigi obrazov – facebooku, jaz pa se lahko pohvalim le z obrazi bolnikov, ki so mi bili podarjeni in zaupani. A veliko jih je – in četudi niso objavljeni nikjer na spletu, so zapisani v moje srce, v srce medicinske sestre, v srce redovnice, ki jih vsak dan z ljubeznijo in hvaležnostjo nosi na oltar in polaga pred Križanega.

Pred leti je bila v Ljubljani na ogled izložba Razkrita telesa. Nisem šla na to razstavo. Nisem rabila hoditi tja. Vsak dan pri svojem delu vidim razkrita človeška telesa, ne taka, lepo balzamirana, oropana vsega življenjskega. Ne, pri negi bolnikov vidim mlada, stara telesa, vidim razkrita telesa in pogosto zakrite oči, ker so telesa ki se jih dotikam, še živa, topla in imajo svoje občutke, kot je sram, nemoč, izguba svoje intimnosti… Hvaležna sem, da je moje delo dotikati se takih teles, ki niso prirejena za razstavo, ampak so del živega človeka,

Včasih so telesa tako ranjena, da boli že pogled na njih, kaj šele dotik! Takrat se zavem, kako pomembno je pristopiti k vsakemu telesu s spoštovanjem, ljubeznijo in dobrohotnostjo, saj kakršnokoli je telo, to je še zmeraj človek, edinstveno bitje na celem svetu. Ena od naših učiteljic je povedala, da je duhovnost medicinske sestre način, kako zamenja plenico bolniku…Tiste, ki to delamo, vemo kaj to pomeni.

Hvaležna pa sem posebej za mlade medicinske sestre in brate. Zmeraj znova me navdušijo in mi pokažejo, kako je tudi mladina 21. stoletja sposobna izraziti sočutje, ljubezen in skrb za bolnike. Ko vidim mladega medicinca, ki ima roke polne tetovaž in tri uhančke v ušesu, kako ljubeznivo in nežno ravna z bolniki; ko vidim mlado študentko, kako ji nič ni težko in kako komaj čaka kdaj bo spet prišla na delo – takrat se moj ponos dvigne na največjo višino! Bravo! Še imamo mlade, sposobne ljudi! Potrebno pa jim je nuditi dovolj varni prostor in dovolj močno oporo, da bi se razvili v najboljše medicinske brate in sestre. In da bi ostali doma kljub slabi plači.

A medicinske sestre, pa tudi bratje – da ne bo pomote, smo samo ljudje. Ko oblečemo uniforme, mnogokrat zaklenemo kamrico svojega srca, da ne bi nihče opazil skrbi, ker je doma bolan otrok; ker je neki konflikt v zakonu; ker je premajhna plača, a krediti tako veliki; ker je nekdo od naših svojcev zbolel za neozdravljivo boleznijo in pričakuje od nas čudeže… Le tihi kotički, toaletni prostori, kleti in hodniki so dostikrat priča solzam, obupu in nemoči, ki tudi medicinke sestre spremljajo vsak dan.

Ko se pogovarjamo o zdravstvu, vsi želimo in celo zahtevamo od zdravnikov, še bolj pa od sester prijaznost, ustrežljivost, strokovnost – skratka svetost na najvišjem nivoju! A smo samo grešniki, ranjeni in dostikrat nemočni, ker šele, ko delaš v medicini se zaveš, koliko neodkritega je še v ljudeh in kako globoko ponižni moramo biti, da se naučimo sprejemati nekaj, kar je večje od vseh medicinskih znanosti. Zato vam izrekam mojo iskreno prošnjo – ko pridete v zdravstvene ustanove kot bolnik, bodite usmiljeni do medicinskih sester in bratov – do sestre, ki je danes osorna, do sestre, ki je mlada in polna zaljubljenosti, do sester, ki so tako utrujene, da komaj stojijo na nogah! Usmilite se jih v svojih kritikah!

Pri mašah kristjani redno molimo za ljudi, ki nad nami vladajo, za oblast, politike. Pa se le redko kdaj srečamo njimi! Posebej, če ne živiš v Ljubljani, če si nekje na obrobju slovenske dežele, skoraj ni šans, da bi spoznal in se rokoval s kakšnim od pomembnih politikov. Mislim, da mnogi zaradi tega niso bolj nesrečni. Se pa vsak, skoraj vsak človek, naj bo levi ali desni, politik ali vernik, škof ali imam, prej ali pozneje sreča z medicinskimi sestrami, z zdravniki! Zato se tudi nas občasno spomnite pri molitvi! Da bi znali biti to, kar vi od nas pričakujete in da bi znali sprejeti tudi svojo človeško omejenost in slabost. Da bi bil z nami On, ki lahko vse popravi, dopolni, posveti.


vabljeni k ogledu

Ne spreglejte: