Ljubljana, ponedeljek, 15. oktober 2018, 19:12

Novoletne zaobljube: Za neuspeh lahko krivimo možgane

Marta Jerebič
Foto © Rok Mihevc

Kdor si je zadal kakšne novoletne zaobljube, vsaj kar zadeva hrano ali telesno težo, ki sta najpogostejši zaobljubi, se sedaj že vidi, ali je mislil resno, ali pa bo naslednje leto na seznamu novoletnih zaobljub le popravil letnico, zaobljube pa bodo ostale iste.

Veliko neizpolnjenih obljub bo verjetno ostalo tudi po tem volilnem letu. Ponekod bomo verjetno še naprej gledali le zakoličeno obvoznico, od katere po desetih letih niti količkov ni več oziroma se mnogi niti ne spomnijo več, da je bila tam predvidena obvoznica. Vsaj na lokalni ravni pa bodo župani, ki bodo znova kandidirali, na luknjaste ceste vrgli nekaj novega asfalta. Zaflikane ceste namreč ljudje hitro opazimo in dobimo vtis, da se nekaj v občini pa le premika.

Kakšne luknje pa bomo zaflikali v našem življenju? Bomo na primer jedli bolj zdravo, se več gibali, se igrali s svojimi otroki, manj časa preživeli pred televizijo, računalnikom, več časa namenili bližnjim, več molili …?

So to res tako nerealni cilji, da jih ne bi mogli uresničiti? Vse zgoraj našteto, tudi več molitve, Wikipedia našteva kot najpogostejše novoletne zaobljube. Hkrati navaja raziskavo, ki ugotavlja, da se kar 88 odstotkov ljudi ne drži novoletnih zaobljub. Med najpogostejšimi vzroki pa so anketiranci navedli, da so si postavili nerealne cilje, niso beležili napredka ali so preprosto pozabili nanje. Desetina anketirancev je zatrdila, da si je postavila preveč zaobljub.

Nerealni cilji, nobenega napredka, pozabljanje obljub. Zanimivo, kako to spominja na politiko ... Pravzaprav navadni ljudje nismo nič drugačni kot politiki, pa tako veliko imamo za povedati čez njih! Ravno tako obljubljamo samim sebi, pravzaprav lažemo, naredimo pa bore malo.

Je torej sploh kakšna rešitev, da bi z novim letom, novim mesecem, tednom ali dnevom spremenili naše trmaste rutine? Da se ne bi ujeli v tistih 88 odstotkov?

Nevroznanstvene raziskave so pokazale, da je treba zaobljube razporediti skozi čas. Slabe razvade je težko prekiniti, pravzaprav nemogoče, če poskušamo prekiniti vse naenkrat. Nesmiselno je torej, da poskušamo hkrati hujšati in prenehati kaditi.

Poleg tega si za cilj ne smemo zadati splošnih pojmov, na primer shujšati, ampak je treba biti bolj konkreten, na primer shujšati za pol kilograma na teden.

Večina med nami misli, da je samonadzor v glavnem značajska lastnost in da bi se prek novoletnih zaobljub prebili, če bi imeli malce več reda oziroma discipline. A raziskovalci z več ameriških univerz menijo, da je moč volje notranje omejena, vlogo tu igra sprednji del možganov. Ta je odgovoren tudi za to, da ostanemo osredotočeni, za kratkoročni spomin in reševanje abstraktnih problemov. Če mu naložimo še nalogo hujšanja, možganom naložimo preveč. Tako kot če poskušamo dvigovati pretežke uteži. Ne zmoremo. Roke se povesijo, uteži padejo na tla.

Raziskave so tako pokazale, da se je težje upreti skušnjavam oziroma slabim razvadam – če so možgani preobremenjeni. Morda tu omenim samo eno od raziskav, ki so jo opravili na Univerzi Stanford. Več deset študentov so razdelili v dve skupini. Ena si je morala zapomniti dvomestno, druga sedemmestno številko. S to obremenitvijo so prehodili hodnik, na koncu katerega so lahko izbirali med kosom čokoladne torte ali sadno solato. Študenti, ki so si morali zapomniti sedemmestno številko so dvakrat pogosteje izbrali čokoladno torto kot študenti, ki so si morali zapomniti dvomestno številko. Po mnenju avtorja raziskave, so bila ta dodatna števila kognitivno breme v možganih, zaradi katerega se je bilo težje upreti sladici.

Z drugimi besedami, moč volje je tako šibka, prednji del možganov pa tako preobremenjen, da je dovolj le 5 dodatnih enot informacij, pa se možgani vdajo skušnjavam.

Če želimo spremeniti svoje navade, moramo torej začeti pri eni sami in biti konkretni. In tudi za moč volje potrebujemo energijo, je pokazalo več raziskav. Zato se moramo zmernosti lotiti z zmernostjo.

 

 


Ne spreglejte: