Nadškof Alojz Uran v pogovoru s Tonetom Gorjupom
Nadškof Alojz Uran - srebrni jubilej škofovstva
| 05.01.2018, 18:13
Pred nami je praznik Gospodovega razglašenja ali kot pravimo Svetih treh kraljev. Sveti Janez Pavel II. je imel navado na ta dan posvečevati nove škofe. Iz naše domovine je bil ob tej priložnosti prvi posvečen nadškof Franc Perko, za njim pa nadškof Alojz Uran in sicer 6. januarja 1993. Ob srebrnem jubileju bo imel jutri ob 9. uri v ljubljanski stolnici slovesno sveto mašo, v nedeljo ob 9. uri pa še v domači župniji, 21. januarja pa že v Zavodu sv. Stanislava, ki je postal dom nadškofa Alojza Urana.
Nadškof Alojz Uran je bil pred posvečenjem župnik v Šentvidu nad Ljubljano. Sveti Janez Pavel II. ga je za pomožnega škofa v Ljubljani imenoval, ker je nadškof Alojzij Šuštar svetega očeta prosil za sodelavca. Papež je Uranu izkazal posebno milost, ga povabil v Rim in posvetil v škofa na praznik Gospodovega razglašenja 1993. Nadškof Alojz Uran je o tem milostnem trenutku ob jubileju povedal povedal: »To je velika milost in odgovornost. Počutim se nevrednega in daleč od svetosti Janeza Pavla II., mojega posvečevalca in duhovnega očeta.«
Nadškof Uran si je za geslo v novi pastirski službi izbral Jezusove besede: Da, Oče! Pred koncem leta 2004 je postal ljubljanski nadškof metropolit. Nadškofijo je vodil do 28. novembra 2009. V stolni cerkvi, kjer je bil ordinarij se želi Bogu zahvaliti za prehojeno pot. Na vprašanje, kaj želi ob tej slovesnosti »položiti« na oltar, pa je dejal:»Neizmerno hvaležnost Bogu in tolikim ljudem«!
Janez Pavel, + škof, služabnik služabnikov Božjih,
ljubljenemu sinu Alojziju Uranu, dosedanjemu članu duhovniškega zbora ljubljanske nadškofije in pomožnemu vikarju v mestu Ljubljana, odlikovanemu tudi z naslovom Abulski - pozdrav in apostolski blagoslov.
Občestvu ljubljanske Cerkve hočemo rade volje ponuditi svoje usluge pastirja celotne Božje črede, da bi le-to, ki v sedanjih novih pogojih trdno stoji v naukih evangelija, bolj in bolj izkušalo duhovno blaginjo in da bi verniki tam brez težav živeli ob opori vere.
Ko je torej spoštovani brat Alojzij Šuštar, nadškof tega sedeža, zaprosil za pomoč še enega sodelavca, da bi se pastoralna služba učinkoviteje izvrševala, smo, ljubljeni sin, svoje misli usmerili vate, ker zate vemo, da si dobro opremljen s primernimi in potrebnimi vrlinami in se tako odlikuješ v pastoralni praksi, da moreš to službo primerno in rodovitno prevzeti. Zato te torej s svojo apostolsko oblastjo postavljamo za ljubljanskega pomožnega škofa, prav tako te počastimo z naslovom Abulski, hkrati z vsemi pravicami in uradnimi dolžnostmi, ki so po predpisih svetih kanonov združene s tvojim položajem in imenovanjem.
Kot dokaz naše naklonjenosti bomo sami podelili škofovsko posvečenje v Petrovi baziliki, na bližajoči se praznik Gospodovega razglašenja. Toda pred tem je potrebno, da izpoveš vero in slovesno izrečeš prisego zvestobe nam in našim naslednikom, po ustaljenih obrazcih, ki jih boš s pečatom potrjene in po predpisih podpisane vestno poslal Kongregaciji za škofe.
Če si torej, ljubljeni sin, do sedaj svoje apostolsko služenje prizadevno opravljal, mislimo, da boš v bodoče v isti provinci deloval zadovoljno in marljivo, saj si poslej odet z večjim dostojanstvom in boš temu občestvu v zelo veliko pomoč.
Dano v Rimu, pri sv. Petru, šestega dne meseca decembra, v letu Gospodovem 1992, petnajstem našega pontifikata.
Jutrišnjo praznično mašo iz ljubljanske stolnice ob srebrnem jubileju škofovskega posvečenja nadškofa Alojza Urana bomo neposredno prenašali.
Upokojeni ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran je bil na tretji sveti večer gost na našem radiu. Z njim se je pogovarjal Tone Gorjup. Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete tudi v posnetku.
Gospod nadškof Alojz Uran, srebrna maša za duhovnika predstavlja bolj začetek poti kot pogled na prehojeno pot. Kaj pa srebrni jubilej škofovskega posvečenja?
Prejel sem škofovsko posvečenje v starosti 48 let, po 23 tih letih duhovništva, z pastoralnimi izkušnjami kaplanske službe in določenim študijem v Rimu, pa tudi stalnim učenjem ob delu. Bil sem tudi rektor malega semenišča pri sv. Petru v Ljubljani in nato 12 let župnik in kasneje dekan v Šentvidu nad Ljubljano. To so bila zelo dragocena leta, ki so mi dala mnoge izkušnje na manjših parcelah, da sem bil pripravljen za širše površine. Bil sem tudi več let odgovoren za naše rojake v zamejstvu in po vsem svetu.
Leta 2004 sem prevzel vodenje ljubljanske nadškofije in nekaj let tudi SŠK do upokojitve leta 2009. Tudi kot upokojenec sem deloval, kolikor je dopuščalo zdravje in kolikor so potrebovali mojo pomoč predstojniki, pa tudi duhovniki in mnogi laiki. Ker se je medtem zdravje precej skrhalo, obhajam srebrni jubilej škofovske službe v slabšem psihofizičnem stanju, vendar z mnogimi bogatimi spoznanji, posebno na duhovnem področju.
Sveti Janez Pavel II. je imel navado posvečevati nove škofe na praznik Gospodovega razglašenja. Pred vami je bil med izbranimi iz naše domovine nadškof Franc Perko, za njim pa vi. Kako gledate danes na to, da vas je v škofa posvetil svetnik?
To je velika milost in odgovornost. Počutim se nevrednega in daleč od svetosti Janeza Pavla II., mojega posvečevalca in duhovnega očeta. V škofovski službi vas spremlja geslo »Da Oče!«
Kdaj je bilo najtežje ponoviti te besede?
Ko je bilo treba sprejeti določene odločitve predstojnikov, ki jih nisem razumel. Takrat se je pokazala moč vere in zaupanja, da se nič ne zgodi izven Božjega območja.
Katera od treh služb je za vas najtežja: oznanjevalna, posvečevalna ali vodstvena?
Vse tri so težke in odgovorne. Zdi pa se danes še posebej težka oznanjevalna. Danes smo stalno »bombardirani« od mnogih besed. Lahko govorimo o inflaciji besed, ki so izgubile svojo težo in verodostojnost. Zaradi mnoštva negativnih sporočil, je med nami veliko strahu, negativizma in nezaupanja.
Kljub temu pa je beseda potrebna. Vendar je razlika, če pijemo vodo pri Krškem ali pri slapu Savica. Oboje je Sava, pri Krškem je že zelo velika, vendar pa je tudi zelo umazana, polna raznih strupenih dodatkov. Tako je tudi z mnogimi besedami, ki so okužene z odpadki, polresnicami in lažmi. Besede lahko tudi ubijajo.
Zato je potrebno postavljati nove temelje oznanjevanja, ki so potrjeni z zgledi verskega življenja. »Njihovo oznanjevanje pa so spremljala znamenja!«
Če bomo oznanili verodostojno, čeprav »težko« besedo, potem bo trdna tudi posvečevalna moč v molitvi, duhovnih srečanj in zakrametih. Od teh dveh predhodnih dejavnikov je odvisna tudi zaupana vodstvena služba.
Pravijo vam tudi »pojoči škof«. Ste Bogu hvaležni za ta dar?
To je res Božji dar, ki ga skušam posredovati tudi naprej. Slovenci smo poznani po tem, da radi in lepo pojemo. Naše pesmi so povezane tudi z vero. Tako so verska sporočila zavita v narodni melos, narodne pesmi pa vsebujejo tudi versko sporočilo. To je izraz naše duhovne in kulturne dediščine. V pesmih je izraz naše duše. Izraža veselje in žalost, upanje in bolečino.
Žal se aktivno prepevanje danes izgublja; tako narodnih kot verskih pesmi. Poskušam ohranjati petje, kolikor se da.
Srebrni jubilej škofovskega posvečenja boste obhajali v ljubljanski stolnici in zatem v domači župniji. Kaj želite ob tej slovesnosti »položiti« na oltar?
Neizmerno hvaležnost tolikim ljudem in Bogu: najprej mojim domačim, pa sorodnikom in dobrotnikom, sovaščanom in sofaranom Šmartna pod Šmarno goro, potem pa Šentvidu in vsem pastoralnim dejavnikom, ki so me oblikovali
Gospod nadškof Alojz Uran, morda še vaš pogled na Cerkev v Sloveniji, na njeno prihodnost. Na kaj bi morali biti pozorni?
Morali bi biti pozorni na znamenja časa. Razmere in način bivanja so se zelo, zelo spremenile. Najhujši je prelom med generacijami. Premalo je neposrednih prenosov življenjskega sporočila, ki je nastalo skozi stoletja.
Sveti papež Janez XXIII. je že v 60-tih letih prejšnjega stoletja poudaril, da bo rešitev za Cerkev in človeško skupnost prišla po ubogih. V evangeljskih blagrih je na prvem mestu BLAGOR UBOGIM V DUHU.
V božičnih skrivnostih se to že uresničuje: v pastirjih iz Betlehema, v Modrih, ki iščejo bistveno sporočilo za življenje, v grešnikih, ki prihajajo k Janezu Krstniku in ga sprašujejo, kaj naj storijo.
Končno je Jezus sam postala »mali Bog« - Božič, da bi odprl Božje življenje ubogim. Iskati uboge in se jim približati, je edina pot upanja za prihodnost.
