Živimo s to zemljo, tu je naš dom

Kmetijstvo | 10.12.2017, 11:14

"Ta hribovska kmetija nam pomeni naš življenjski prostor, živimo s to zemljo, jo razumemo kaj rabi in ji to poskušamo tudi nuditi," je v sobotni oddaji Naš gost povedal Janez Ocepek, gospodar na kmetiji Tomažuc visoko nad Zagorsko dolino, ki na nadmorski višini 400 metrov leži nekako sredi trikotnika Moravče, Trojane in Zagorje.

Njegova žena Irena pa dodaja: "Čisto samoumevno se mi zdi, da je tu moj prostor, tukaj sva si ustvarila družino, tukaj je naš dom, rada bi, da bi se delo naših rok tukaj nadaljevalo!"

Zakonca Irena in Janez Ocepek vsak dan okušata, kaj pomeni kmetovati v zahtevnih pogojih hribovskega sveta, hkrati pa z izjemno spoštljivostjo sprejemata darove Stvarnika in nežno skrbita za zemljo, ki bi jo rada plodno in zdravo ohranila za prihodnje rodove. Prav zato sta se že pred dvema desetletjema odločila, da bosta kmetovala ekološko, tržno nišo za preživetje hribovske kmetije ujete med gozd in strme travnike pa sta našla na področju sadjarstva in sicer s pridelavo sadik številnih sadnih vrst, med katerimi pa prevladujejo jabolka.

Kar 120 različnih sort raste v njunem matičnem sadovnjaku, med njimi so vse stare avtohtone sorte, ki jih poznamo v našem slovenskem prostoru. Zakonca Ocepek si želita in prizadevata, da bi jih lahko vpisali tudi na evropsko sortno listo, prav o vsaki pa obiskovalcu znata povedati kako se obnaša, kaj so njene prednosti in kje so zanke v pridelavi. Od jeseni do zgodnje spomladi lahko zainteresirani kupci sadik pri njima plodove vsake sorte tudi poskusijo, tako da je odločitev lažja, saj se z nakupom sadike ponavadi začne nekajletna pot, predenj le ta obrodi. Izjema so seveda leta kot je lansko in letošnje, ko je pozeba uničila pridelek, toča pa poškodovala tudi marsikatero mlado sadiko sadnega drevja.

To je dar, ki sem ga prejela!

Že na domači kmetiji se je Irena pod budnim očesom svoje babice z velikim veseljem ukvarjala s sadnim drevjem. To veselje je, potem ko se je omožila na kmetijo Tomažuc, prinesla s seboj in ga razvijala. Prav zaradi težkih finančnih razmer, sta mlada zakonca bila primorana sama vzgojiti sadike za sadovnjak, s pridelavo sadja pa sta želela izboljšati finančni položaj družine, ki je bila odvisna samo od mleka in živinoreje. "Vse kar cepi, se prime," vedo povedati ljudje o Ireni, ta pa skromno dodaja, da je to dar, ki ga je prejela in da se marsikaj tudi ne prime.

Gnala naju je velika želja po znanju!

Janez Ocepek je upokojitev dočakal kot priljubljen kmetijski svetovalec v moravški dolini. Veliko njegovega dela in prizadevanj se je dotikalo ekološkega kmetijstva, na svoji kmetiji pa je od malih nog poskušal uvajati številne izboljšave. Zgled njegove življenjske poti pa jasno kaže, koliko ovinkov lahko človek prehodi.

Šolanje je začel na srednji strojni šoli v Trbovljah, ki ga je zaradi prevzema kmetije kot mlad fant prekinil. Kasneje je srednješolsko izobrazbo pridobil v okviru študija ob delu in sicer na kmetijski šoli. Po končani srednji šoli pa se je odločil za vpis na Biotehniško fakulteto, in mnogi so ga nagovarjali, naj se po končani I. stopnji odloči še za nadaljevanje. Pa se ni, ampak je stopil v službo najprej kmetijskega pospeševalca, kasneje pa kmetijskega svetovalca v okviru javne kmetijske svetovalne službe Kmetijsko gozdarskega zavoda Ljubljana.

Na vprašanje, kako sta z ženo uspela opraviti vse delo na kmetiji, pod streho spraviti obnovo domačije in ureditev nujno potrebne infrastrukture, skrbeti za otroke in še študirati odgovarja: "Gnala naju je velika želja po znanju, in velika želja po tem da napredujemo in inovativna žilica, da želiš spremembe in jih preizkušaš. To nas je vodilo naprej in ko si mlad, nikoli ne pomisliš na utrujenost. Takrat si neuničljiv," z značilnim nasmehom na obrazu pove Janez Ocepek, žena pa mu s pogledom pritrdi.