Ljubljana, sobota, 21. julij 2018, 17:50

Domovina, kdo bo tebe ljubil?

»Ko je stopil iz gozda, je pogledal na rosno jutranjo pokrajino pod seboj in spreletela ga je neznana sladkost ob toliki lepoti. Z živimi očmi je videl cvetočo dolino, ki se je na obzorju topila v srebrno luč, z očmi svojega srca pa je videl vso domovino, od štajerskih poljan do morja.«


Je možna vzpostavitev stabilne vlade?

Pretekli konec tedna je bil prvak Nove Slovenije Matej Tonin izvoljen za predsednika državnega zbora. V stranki so poudarili, da so z njegovo kandidaturo želeli »presekati gordijski vozel«, saj levosredinske stranke same niso bile sposobne izvoliti predsedujočega poslancem. Iz nekaterih strank so nato takoj sporočili, da se kažejo obrisi nove koalicije, vendar so v NSi pojasnili, da se o sodelovanju v vladi pogovarjajo s strankami na obeh političnih polih. Zato še zdaleč ni jasno, kakšno vlado bomo dobili.


Ali je konservatizem nazadnjaški?

V nedavnem predvolilnem času smo slišali: »Ta nazor je konzervativen« ali »Ta in ta je konzervativec«. Navadno v slabšalnem pomenu. Upravičeno? Ne. Koren »conservare« napeljuje na nekaj ohranjajočega. Seveda ohranitev ne sme biti sama sebi namen. Ohraniti je potrebno le to, kar je vredno ohraniti. Pretirano oklepanje preteklosti in preteklega bi pomenilo namreč zapirati se sedanjosti in prihodnosti. Skratka: konzervativci niso nazadnjaški, saj ne visijo na vsem, kar je bilo včeraj, pač pa želijo živeti iz tistega, kar večno velja.


Predstavniki manjšin nemške in jugoslovanskih narodnosti v preoblikovanem Državnem svetu?

Pred kratkim je nekaj (upravičene) zaskrbljenosti v Sloveniji povzročila vest, da je avstrijski parlament sprejel poziv vladi in zunanjemu ministrstvu, da si prizadeva za priznanje nemške narodnostne skupine (manjšine) v Republiki Sloveniji. Seveda je takšen sklep sad novih političnih razmer na Dunaju, ki zahtevajo povečano pozornost Slovenije. Hkrati pa ni naključje, da je do njega prišlo prav v času, ko podobne pozive na slovensko državo naslavljajo združenja narodnosti nekdanje Jugoslavije; slišati je celo, da Avstrija ta združenja pri tem aktivno podpira.


Dvojni vatli

Jasne obsodbe so vredni vsi dogodki, ki pomenijo pritisk in vznemirjanje novinarjev zaradi njihovega pošteno opravljenega dela. Tudi če gre le za provokacije ali anonimne neslane šale, kot nekateri ocenjujejo zadnji primer s pisemskimi pošiljkami.


Bodo o naši usodi še enkrat odločali strici iz ozadja ali tisti, ki so dobili največ glasov?

Dva najpomembnejša strica iz ozadja, Kučan in Golobič, sta v tednu, ko smo čakali na uradni izid volitev povedala, kaj pričakujeta. Golobič popolnoma levo vlado, za katero je takoj po voltivah svoj glas oddal tudi Slavoj Žižek, za Globalni svet v časopisu Independent, kjer je po svoji maniri fašistoiziral Janšo. Kučan je z izjavo, da predčasne voltive ne bi prenesle bistvene spremembe, z drugimi besedami povedal, kdor bi si jih drznil sprožiti, naj ve, kaj ga čaka.


Imeti oblast, da sem lahko proti, je nesmisel

Vsi proti Janši ni razvoj, temveč je garancija za vračanje v preteklost, ko smo vsi hodili v Celovec ali na Ponte Rosso v Trst po kavbojke, kavo, pralni prašek in čokolado.


Čakajoč Vlado RS

Tako kot so v marsikateri politični stranki in v krogih civilne družbe v volilni kampanji napovedovali, da bodo letošnje državnozborske volitve najpomembnejše po osamosvojitvi Slovenije, sem tudi sama z veseljem, odgovornostjo in že dolgo odločena pričakovala ta 3. junij.


Volilni rezultati so izraz slovenskega protislovnega družbenega stanja

Razveseljuje uspeh SDS in NSi – pri čemer se človek sprašuje, zakaj naj bi Tonin odstopil, če je stranki povečal volilni izid. Janez Janša je s svojo odločno in delavno držo, a tudi z bolj simpatičnim in človeškim pristopom razveselil in tudi zato požel boljši rezultat. Njegova vloga v naši družbi pa ostaja ne glede na tak pristop kamen spotike, ker le on predstavlja realno politično opozicijo usedlinam neizpeljane tranzicije. S tem se bo moral spoprijemati tudi Matej Tonin. Problem naše družbe ostaja slabo prečiščenje totalitarnih mehanizmov.


Zmaga, ki ni vredna samo bombonjere

Priznam, da nisem sodil med tiste, ki so predvsem po razočaranju leta 2011 verjeli, da se lahko Slovenska demokratska stranka pod vodstvom Janeza Janše še zavihti na politični vrh. Vsaj ne na način, kot se je omenjeno zgodilo včeraj. Številke govorijo same zase. Janševi so sami osvojili več glasov od vseh treh strank dosedanje vladne koalicije. V primerjavi z zadnjimi parlamentarnimi volitvami so pridobili okrog štirideset tisoč glasov, na vzhodu države so se ponekod močno približali odstotkom iz “zlatega obdobja” med letoma 2004 in 2008. Na zahodu in v osrednjem delu so dobili ponekod precej manj kot takrat, tudi zato, ker jim je v desni sredini tradicionalno naklonjeni kranjski volilni enoti štrene najbolj mešala Lista Marjana Šarca.


Novejše novice | Starejše novice