Ljubljana, ponedeljek, 23. april 2018, 11:28

Jugoslavije ni več - zdaj gre za Slovenijo

0:00
0:00
Helena Škrlec
Foto © Osebni arhiv

Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo. S temi besedami je rezultate plebiscita pred 27 leti pospremil Jože Pučnik, oče naše države. Takšen vzdevek je dobil, ker se je vseskozi odločno zavzemal za osamosvojitev.

To idejo je 23. decembra 1990 pograbilo skoraj 88,5 odstotka Slovencev, ki so takrat imeli pravico glasovati. Tudi zato smo dolgo v ospredje postavljali enotnost, ki smo jo s tem izkazali. Vključili smo jo celo v ime današnjega praznika, s katerim se spominjamo dneva, ko je bila uradno znana odločitev, da želimo na pot, ki vodi iz totalitarnega režima.

Večina se strinja, da plebiscit 23. decembra 1990 in razglasitev rezultatov tri dni pozneje pomenita prelomen trenutek v zgodovini naše države. A v povezavi z enotnostjo, ki je bila vrsto let na piedestalu, so občutki precej mešani. Slišimo, da je bil enoten narod, a ne tudi politika. Prav tako prevladujejo ocene, da je bilo vse skupaj kratkotrajno. Kot opozarja politični analitik in publicist Aleš Maver, ob tem verjetno ne gre spregledati vprašanja, ali volilni upravičenci ob obkrožanju "da" za samostojno in neodvisno Slovenijo niso imeli v mislih različnih vizij prihodnosti.

Radi poudarjamo, kako jasno je bila izražena volja ljudi po lastni državi, a po Mavrovem mnenju je treba temu dodati dejstvo, da je bila volja po spremembah na vseh ostalih področjih bistveno manjša. Zgovorno je že dejstvo, da je na prvih predsedniških volitvah v samostojni in neodvisni Sloveniji leta 1992 premočno slavil Milan Kučan, ki je še slabo leto pred plebiscitom med drugim izjavil, da je o odcepitvi od Jugoslavije težko misliti, ker to ni nikoli bila njegova najintimnejša opcija in se z njo ne more sprijazniti. Prav tako veliko pove podatek, da je bila v dobrih 26 letih pri nas le dvakrat na čelu vlade stranka, ki ni izhajala iz naslednic nekdanje oblasti, pri čemer je treba povedati, da je drugič vladni mandat pod njenim vodstvom trajal le nekaj več kot leto dni. Mnogi svoje upe polagajo v nove obraze, a jih nikakor ne zanima, kakšne vrednote zastopajo in ali imajo dovolj poguma, da bodo stopili v bran številnim egoističnim interesom, ki zavirajo naš razvoj in dušijo potencial. Še vsakokrat se je izkazalo, da so instant stranke le orodje tistih, ki se jim še naprej kolca po "dobrih starih časih". Zdi se, kot da ljudje ne znajo prepoznati vzorca. Morda tega niti ne želijo.

Nam je postalo popolnoma vseeno? Ljudje, ki izvolijo skorumpirane politike, sleparje, tatove in izdajalce niso žrtve, ampak sokrivci, pravi George Orwell. A pri nas je problematična že izredna pasivnost. Spomnimo. Plebiscita se je 23. decembra 1990 udeležilo 93,2 odstotka tistih, ki so bili povabljeni nanj. Na prvih parlamentarnih volitvah v samostojni Sloveniji, ki so bile 6. decembra 1992, je glasovalo 85,6 odstotka volilnih upravičencev, na prvih predsedniških, ki so potekale isti dan, 85,8 odstotka. Zadnje parlamentarne volitve pri nas so bile 13. julija leta 2014, ko se je na volišča podalo 51,7 odstotka državljanov z volilno pravico. Zadnji referendum, na katerem smo se izrekali o zakonu o drugem tiru, je bil 24. septembra letos, svojo državljansko dolžnost je takrat opravilo 20,5 odstotka tistih, ki so smeli odločati. V letu, ki se poslavlja, smo izbirali tudi predsednika države. V prvem krogu je svoj glas oddalo 44,2 odstotka volilnih upravičencev, v drugem krogu jih je to storilo 42,1 odstotka, kar je rekordno nizko. Čeprav je predvsem pri zadnjem referendumu in pri predsedniških volitvah, na katerih je na koncu slavil Borut Pahor, treba upoštevati tudi različne okoliščine, zaskrbljujočega trenda izginjanja politične zavednosti ne moremo zanikati.

Pahor, ki je letos prav na dan obletnice plebiscita začel svoj drugi predsedniški mandat, je spomladi 1990 izjavil, da moramo dokončno odpisati komunizem. Takrat je tudi napovedal, kako se bodo naši otroci učili, da so slovenski komunisti izginili iz politike tam nekje po koncu slovenske pomladi. Tudi zato bi bilo zanimivo slišati njegov odziv na potezo podmladka njegove stranke, stranke SD, ki je dobrih 27 let pozneje v svojih prostorih znova obesil portret diktatorja Josipa Broza Tita in se s tem celo hvalil prek družbenih omrežij.

Kdaj bomo vsi razumeli: Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo. Za Slovenijo, ki zmore veliko, le verjeti je treba vanjo. In se ne ustrašiti sprememb. Resničnih sprememb.


Ne spreglejte: