Ljubljana, ponedeljek, 18. december 2017, 11:43

Ernest Petrič v „Pogovoru o“ o arbitraži in drugih aktualnih vprašanjih

prof. dr. Ernest Petrič
Foto © osebni arhiv
Audio posnetki:
%s1 / %s2

V zadnjem pogovoru o smo gostili raziskovalca, politika, diplomata, ustavnega sodnika, danes pa člana Komisije za mednarodno pravo pri Združenih narodih prof. dr. Ernesta Petriča. Med drugim je spregovoril o arbitražni razsodbi o meji Slovenije s Hrvaško. Kritičen je bil do izbire slovenskega nacionalnega arbitra. Prepričan je, da smo zamudili zgodovinsko priložnost za ureditev največej ovire v naših medsebojnih odnosih in da se moramo zdaj zadeve lotiti z resnim razmislekom. Spregovoril je tudi o različnih področjih svojega delovanja in se dotaknil treh knjig, na katere je najbolj ponosen, gre za dela o majšinski problematiki, o pravici narodov do samoodločbe in o diplomaciji. Dotaknil se je trenutnega stanja v naši državi in narodu ter nakazal, kaj bi bilo potrebno storiti, da bi se Slovenija vrnila med države, ki so lahko zgled in spodbuda drugim.

Ernest Petrič se je pri vprašanju arbitraže najprej dotaknil nastopa hrvaškega premierja na Generalni skupščini, ki je zanj neprimeren, nedostojen. Predstavlja grob napad na državo, ki je hrvaška soseda, prijateljica. V zadevi arbitraže se je vrnil na imenovanje slovenskega nacionalnega arbitra. Takratni predsednik vlade Pahor je na to mesto prelagal njega, a je bil predsednik države Turk odločno proti temu. Dobili smo Jerneja Sekolca, ki o mednarodnem pravu, še zlasti o mednarodnem pomorskem pravu, ni vedel veliko. Celo na Hrvaškem so se čudili taki izbiri. Ernest Petrič je ob tem dejal: „Meni je bilo takrat jasno, da bodo težave. Če greš na neko tako pomembno stvar, ki pa je bila za slovenske nacionalne interese kardinalnega pomena, potem malo veš, kaj boš delal. Spraševal boš in on je spraševal gospo Drenikovo, mlado strokovnjakinjo za mednarodno pravo. In to spraševanje je potem privedlo do tega, da so Hrvatje dobili neko možnost, neko nišo, da se iz tega izvlečejo.“ Petrič je spomnil, da je po aferi s prisluhi Sekolec izginil; o njem se ne govori. Nihče se tudi ne sprašuje, kdo je odgovoren, da so pripeljali na tako pomembno mesto nekoga, ki stvari ni bil dorasel. Petrič je opozoril, da je arbitražno sodišče v vmesni sodbi lansko leto ugotovilo, da je Slovenija sicer res kršila arbitražni sporazum, ampak ne do te mere, da bi nastali razlogi, da Hrvaška iz tega lahko izstopi. Čeprav je šel postopek naprej, je Petrič poudaril: „Zamudili smo s to zadevo zgodovinsko priložnost, da bi največjo oviro v naših odnosih s sosedo Hrvaško, s katero nas veže toliko skupnih stvari - tudi osamosvojili smo se skupaj - razbremenili hipoteke neurejenega mejnega vprašnja.“ Po njegovem mennju se utegne zgoditi, da se bomo še leta in leta mučili s to problematiko in bo bremenila urejanje odnosov med nami, je dejal Petrič in dodal: „Zato je izredno pomembno, da se vsaj zdaj lotevamo te stvari z resnim razmislekom in zavedajoč se, kako je to pomembno.“Meni še, da imamo vse pogoje za to, da živimo drug ob drugem, ne samo kot dobri sosedje, ampak tudi partnerji za celo vrsto zadev v bodoči Evropi.

Študiral je pravo in kljub štipendiji državnega tožilstva prvo službo poiskal na Inštitutu za narodnostna vprašanja. Ernest Petrič je tej tematiki ostal zavezan do danes, s posebno naklonjenostjo pa ves čas spremlja življenje rojakov na Avstrijskem Koroškem. „Narodno vprašanje me je vedno zanimalo. In tudi če gledate kasnejši moj opus, največ sem pisal o majšinski problematiki o pravici narodov do samoodločbe. To je bilo vseskozi v meni: usoda slovenskega naroda, slovensko narodno vprašnje in v tem kontekstu seveda manjšinjsko vprašanje, še posebej Koroška še posebej zaradi naše historične dediščine od Karantanije naprej.“ Ob tem je povedal, da je na pisal več knjig, na tri med njimi pa je posebej ponosen. Prva je knjiga o menarodnem pravnem varstvu manjšine. Gre za obsežno znanstvno delo, ki je doživelo sijajne recenzije in ga še danes uporabljajo. V začetku osemdesetih je dobil nagib, da napiše nekaj o pravici do samoodločbe. Ta pravica je aktualna tudi danes, če pogledamo na primer Kurdistan ali Katalonijo. Petrič je v svojem delu skušal razjasniti, kako daleč seže ta pravica, kdaj lahko do njene uporabe pride, kdo je subjekt te pravice, kako se izvede in tako naprej. Utemeljiti je želel, da gre pravica do samoodločbe vsem narodom in da je ta pravica stalna. Ta Petričeva knjiga je avtorjem 57. številke Nove revije služila za teoretično oporo pri pisanju slovenskega nacionalnega programa. V njej je utemeljil tudi, kdaj postanjeo pravni razlogi tako tehtni, da pravica narodov do samoodločbe prevlada nad pravico držav do obstoja, do integritete. Tretje Petričevo temeljno delo pa je študija o zunanji politiki in mednarodnih odnostih. O tem področju pa je med drugim dejal: „Mi ne moremo svoje zunanje politične cilje uveljavljati z močjo, ne s finančno, ne z ekonomsko. Lahko pa imamo dobro diplomacijo. Dobra, odlična, elitna diplomacija bi morala biti tisto, kar bi ta država še kako zavesno negovala.“ Petrič je dejal, da bi morala naša država pošiljati diplomate na študij v tujino, doma pa omogočiti proces dodatnega stalnega izobraževanja znotraj ministrstva. Po njegovem imamo precej odličnih diplomatov, a jih ne izkoristimo dovolj. Po drugi strani pa je preveč tistih, ki želijo s pomočjo te ali one stranke, teh ali onih uglednih ljudi izven ministrstva priti na določen položaj.

Oddaji Pogovor o, v kateri smo gostili prof. dr. Ernesta Petriča, lahko prisluhnete tukaj.


vabljeni k ogledu

Ne spreglejte: